Kristina Kočan se je po treh pesniških zbirkah suvereno otresla oznake »mlada pesnica«, sploh njena zadnja knjiga pesmi Šivje je ponudila presunljivo jasen vpogled v kompleksnost človeških (ne)zbliževanj, (ne)mira in (ne)minljivosti; kot da je dovolj le nekaj verzov, da ji mimobežna anekdota preskoči v eksistencialistični lirični uvid. Da avtorico še zanima poglabljanje v razsežnosti človeških želja in mapiranje točk, kjer se te še lahko stikajo z željami drugega, priča tudi njen kratkoprozni prvenec Divjad. A jo širjave kratke zgodbe pri pisanju očitno bolj omejujejo kot pravila lirske redkobesednosti.
Pa to ne pomeni, da so njene (pri)povedi izrazito dolgovezne, čeprav so njeni liki zgovorni. Največ pove avtorica skoznje o stvareh »na videz«, torej o domala vsakd...
