»V hierarhiji velikih in pomembnih filmskih kadrov preganjanja z avtomobili sta najpomembnejša stebra zagotovo tisti pod dvignjenimi železniškimi tiri v Brooklynu v filmu Francoska zveza in po gričevnati okolici San Francisca v filmu Bullitt. Ti preganjanji nista bili zgolj navdušujoči sami po sebi, ampak sta odražali tudi bistvo mest, v katerih sta potekali. Zdaj pa prihaja še en film Williama Friedkina, ki je režiral že Francosko zvezo, s še enim preganjanjem, ki ga lahko uvrstimo na najkrajši seznam najpomembnejših. Tisto v filmu Živeti in umreti v Los Angelesu.«
Takšen je bil uvod v oceno filma Živeti in umreti v Los Angelesu (To Live and Die in L. A.) znanega filmskega kritika Rogerja Eberta novembra 1985, torej pred skoraj 35 leti. Pri čemer je najbolj zanimivo, da se kljub kopici atraktivnih kasnejših prizorov avtomobilskih voženj v številnih filmih odtlej ena stvar do danes ni bistveno spremenila. Avtomobilska preganjanja iz vseh treh omenjenih legendarnih filmov namreč še vedno najdemo pri vrhu velike večine lestvic, ki jih razvrščajo. In še nekaj: v ospredju ni bil kakšen močan, športen ali kako drugače poseben avtomobil, temveč povsem običajen chevrolet impala letnik 1985.
Preganjanje po Los Angelesu
Film pokaže zgodbo policista Richarda Chancea (William Petersen), ki mu tri dni pred tem, ko bi ta odšel v pokoj, ubijejo partnerja Jimmyja Harta (Michael Green). Za umorom stoji Rick Masters (Willem Dafoe, mimogrede: vozil je prekrasnega ferrarija 308 QV GTSi), ki se mu nato Chance in njegov novi partner John Vukovich (John Pankow) želita maščevati. Zgodba se zaplete do te mere, da Chance in Vukovich začneta delovati pod krinko in v nekem trenutku ugrabita kupca nakita, sicer pa agenta FBI, ki prav tako deluje pod krinko, Thomasa Linga (Michael Chong), ki ima pri sebi 50.000 dolarjev gotovine. A Linga kmalu ubijejo, začne pa se divji lov po Los Angelesu.
Z omenjenim chevroletom impalo Chance in Vukovich nato bežita nekaj dolgih, atraktivnih in izjemno napetih filmskih minut, pri katerih se, takoj ko se enega ali dveh avtomobilov otreseta, pojavljajo novi in novi. Začne se s kadri ob železniški progi, nadaljuje v izsušeni betonski strugi losangeleške reke, vrhunec pa je, ko se znajdeta v brezizhodnem položaju in po izvozu z avtoceste zapeljeta v nasprotno smer, nato pa vožnjo nadaljujeta tudi po avtocesti ter pri tem za seboj puščata na tone zverižene pločevine.
Šest tednov snemanja
Celotno preganjanje skupno zavzame kar slabih deset odstotkov filma, snemali pa so ga celih šest tednov, pri čemer so imeli vseskozi močno podporo in vsa potrebna dovoljenja mestnih oblasti v Los Angelesu; v nasprotju s filmom Francoska zveza, pri katerem Williamu Friedkinu za kadre preganjanja po Brooklynu dovoljenja ni uspelo pridobiti. »Vseeno bi težko izbral, kateri mi je bolj pri srcu. Avtomobilska preganjanja so v vsakem primeru najčistejša oblika kinematografije. So nekaj, česar v drugih oblikah ni mogoče prikazati – ne v literaturi, ne na odru, ne na slikarjevem platnu,« je v svoji knjigi The Friedkin Connection kasneje zapisal William Friedkin.
Natančnega števila »razbitih« avtomobilov sicer niso podali, so se pa pohvalili, da so jo prav vsi vozniki odnesli brez poškodb. »Velika avtomobilska filmska preganjanja so redko samo to. Večinoma vključujejo kakšen dodaten pomemben element – nepričakovano vozilo, nenavaden izziv, čudne okoliščine…« je v kritiki še zapisal Roger Ebert in kot glavnega takšnega v tem filmu označil vožnjo v nasprotno smer po avtocesti. Zanimivo je tudi, da je vse kadre vratolomne vožnje z impalo glavni igralec William Petersen posnel kar sam.
