Zavihajmo rokave!

Čas za izboljšave

Zdaj, ko je najhujše mimo, ko smo tudi v primeru drugega vala veliko bolje pripravljeni, ostaja od vseh vprašanj tisto največje in najbolj pomembno. Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Delno smo že, zagotovo pa bomo v naslednjih mesecih priča še bolj izraziti ekonomski krizi, odpuščanjem, recesiji, zmanjšanju naročil.  V Duolu imamo tudi plan C, za katerega upamo, da ga ne bo treba uporabiti.

Čakajoč, da se kriza poleže, v obeh podjetjih ta trenutek ustvarjamo zaloge in si prizadevamo, da bi našim strankam ponudili izdelke z izredno kratkim dobavnim rokom. Ob tem urejamo stvari, za katere pri hitri rasti podjetja kdaj tudi zmanjka časa. Izvajamo izobraževanja zaposlenih, urejamo in optimiramo tehnološke postopke ter izdelke, uveljavljamo nove, boljše in enostavnejše sisteme ter orodja za poslovanje in razvoj.

Nadvse pomembno je, da ne zastanemo. Človek je zelo prilagodljivo bitje, še posebej hitro pa se navadi na nedelo. Zato nama je bilo v velik izziv, ko sva v okviru strokovne skupine za predloge PKP dobila nalogo, da pripraviva predlog aktivacije čakajočih na delo in fleksibilnega trga dela.

Reševanje ali spodbujanje nedela?

Prav je bilo, da smo marca in aprila ogromne vsote denarja namenili temu, da smo za trenutek ustavili življenje in s tem omejili epidemijo. Ne smemo pa se slepiti glede tega, da je 80 odstotkov nadomestila za čakanje na delo povzročilo, da je marsikatero podjetje raje podaljšalo zaprtje svojih obratov, kot pa bi poskušalo ustvariti dodano vrednost. 

Pri PKP3 bo glede čakanja na delo situacija podobna: tisti, ki bodo doma, bodo dobili samo malo manj kot tisti, ki bodo delali. Naj ponazoriva: če nekdo dela za minimalno plačo, dobi nekaj več kot 650 evrov neto, torej 3,9 evra na uro. V primeru, da bo delal za polovični delovni čas, bo dobil okrog 590 evrov, torej 7 evrov na uro.

Težava je še veliko globlja, saj so bila taka nesorazmerja na zavodu za zaposlovanje prisotna že pred korono. Družina, ki ima dva otroka v vrtcu, dobi v primeru, da sta starša brezposelna, 1300 evrov, če delata za minimalno plačo, pa 1600 evrov z vsemi dodatki. Poleg tega se lahko brezposelna starša vključita v sistem prostovoljnega dela, kjer dobita vsak 100 evrov mesečnega dodatka, pri čemer morata opraviti vsak le dve uri dela. Ko k temu prištejemo še manjše stroške plačila vrtca in subvencije stanovanja, brezposelnim staršem ostane mesečno 1450 evrov, staršem, ki delajo, pa 1250 evrov. Največje nesorazmerje pa je v opravljenih urah, saj brezposelna starša za ta prihodek oddelata 4 ure, starša, ki sta zaposlena, pa 340 delovnih ur.

Delo naj bo vrednota!

S tem vzgajamo rodove trajno nezaposljivih, katerih otroci se bodo navadili na tako življenje. Kako lahko starši, ki živijo tako iz leta v leto, otrokom privzgojijo samospoštovanje? Kako jim predstavijo, da morajo slediti svojim sanjam? Kakšni so cilji teh otrok? V teh časih bodo ta nesorazmerja postala še bolj kritična, saj se že zdaj zavod za zaposlovanje polni, še bistveno več brezposelnosti pa lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih. 

Edina rešitev težave je, da – kot na mikro ravni naših podjetij – čas čakanja na delo uporabimo za aktivnosti. Sistem lahko z minimalnimi spremembami prilagodimo tako, da bomo ustvarjali dodano vrednost. Čakajoče na delo moramo izobraževati, moramo jim ponuditi vključevanje v javna dela, s čimer si lahko povečajo svoje prihodke.

Fleksibilizacija in prehod med podjetnike 

Na zavodu za zaposlovanje je treba javna dela razširiti, uvedli bi v preteklosti že predlagan sistem subvencioniranih bonov v obliki zelo enostavne mobilne aplikacije, s katerimi bi lahko upokojenci, invalidi in drugi naročili osnovne storitve, kot so pomoč na domu, gospodinjska opravila in drugo, brezposelni pa bi take storitve izvajali. Podjetja imajo v teh turbulentnih časih poslovne priložnosti, za katere se ne ve, koliko časa bodo na voljo. Za to morajo biti sposobna popolnoma fleksibilno, bodisi za štiri ure bodisi za dva dni bodisi za tri mesece, najeti brezposelne, s čimer ti pridobijo, saj spoznajo delovna okolja in dobijo nova znanja. Fleksibilni najem mora biti dražji od stalnih oblik dela, s čimer preprečimo, da bi takšne oblike nadomestile stalne oblike zaposlitve. 

Uvesti je treba mehkejše prehode v samozaposlitve. Trenutno nekdo, ki se odloči za samostojno pot, preneha dobivati nadomestila, takoj mora začeti plačevati prispevke in davke. Zakaj tega ne uredimo tako, da bi lahko tudi brezposelni odprli svoj »popoldanski s. p.« in na mehak način preizkusili podjetniške vode?

Seveda je ključno, da se vsi ti prihodki brezposelnih seštevajo, pri čemer se nadomestilo manjša v sorazmerju z opravljenimi urami, vsi prihodki pa se štejejo v izračun dodatkov in subvencij. Poleg tega je treba urediti ekscese, kot je plačilo prostovoljnega dela na zavodu, s povečanjem potrebnega števila opravljenih ur, s čimer izenačimo urne postavke.

Potrebna je preobrazba zavoda za zaposlovanje 

Da sistem začne delovati, sploh ni treba nižati nadomestil za brezposelnost. Po izračunih so potrebni samo ti ukrepi, da delu znova vrnemo vrednost in da bistveno zmanjšamo stroške državnega proračuna. Makroekonomsko je to v tem trenutku ključno, saj bomo priča zmanjšanju produktivnosti in bistveno povečani porabi proračunskih sredstev.

Zavod za zaposlovanje se mora transformirati, postati mora središče, kjer se rojevajo ideje in poslovne priložnosti. Jasno je, da ta transformacija ni enostavna, vendar pa je nujno potrebna, saj smo na lestvici urejenosti trga dela med vsemi državami na enem od zadnjih mest. V medicini je jasno: bolje je operirati in tumor odstraniti, kot pa pustiti, da se rak razširi po celem telesu.

Čez pol leta, ko bomo delali bilanco ukrepov, bodo pomembna samo trdna dejstva. V Ameriki, kjer nimajo programov čakanja, je trenutno brezposelnih 15 odstotkov ljudi. Če bomo pri nas uspešni, bo na zavodu »samo« 120.000 brezposelnih, če ne bomo in se na primer pojavi drugi val, pa jih bo glede na to ameriško statistiko 150.000 ali še več. 

Nič ni narobe s sprejetimi ukrepi, tudi s tistimi iz PKP3. So logični, vendar je najpomembnejše vprašanje, kako unovčimo ta čas čakanja na delo. Vsi ukrepi nas bodo stali več kot 8 milijard evrov, ob tem pa je trenutno več kot 500.000.000 delovnih ur izgubljenih s čakanjem na delo. Dolgove, ki jih ustvarjamo s to planirano porabo sredstev za nedelo, bodo plačevali še naši otroci in vnuki. 

Ali bomo Slovenci res ostali doma, gledali televizijo, se jezili na ves svet, zaostali in s tem izgubili svojo tako težko pridobljeno svobodo, samostojnost in suverenost, ali pa bomo upravičili pregovorno iznajdljivost in zavihali rokave, se izobraževali, pomagali pomoči potrebnim ter izkoristili priložnosti, ki se bodo prav gotovo ponudile? Priložnost je edinstvena, da vrednoto dela postavimo na njeno pravo in zasluženo mesto v družbi.