Z angažiranjem Maura Camoranesija za trenerja so v Sežani naredili največjo možno reklamo, o čemer je pričala tudi množica domačih in italijanskih snemalcev in fotografov, ki so pred sežanskim stadionom Rajka Štolfe ovekovečili trenutek z zgodovinskim pridihom: prihod prvega trenerja, ki se ponaša z nazivom svetovnega prvaka.
Argentinec italijanskih korenin je v dresu azzurov leta 2006 v Nemčiji postal svetovni prvak. In preden se mu podrobneje posvetimo, malce sarkastičen odklon od osnovne teme z ugotovitvijo, da smo svetovni prvaki tudi Slovenci: v iskanju negativnih zgodb, ki so zaokrožile tudi tokrat. V smislu, da je ob prihodu tako zvenečega imena v Slovenijo zagotovo nekaj v ozadju, da bo spet nekdo potegnil iz celotne zgodbe osebne koristi, nemalo je bilo tudi klasičnih gostilniških debat o pranju denarja. Ko se v javnosti pojavi zgodba o pokroviteljih, ki so gluhi za sodelovanje s športniki, hitro zaokroži mnenje, da jih pač zanima samo lastno bogatenje. Ko pa se nekdo, sploh iz zasebnega sektorja, odloči, da bo pomagal, in vidi možnost nadgradnje svojega produkta prek športnih vsebin, pa je hitro tarča očitkov, da želi samo primerno »oplemenititi« dobre poslovne rezultate. V takem vzdušju se odvija tudi sežanska zgodba, nenazadnje tudi zaradi sponzorja, podjetja Cherry Box 24, ki se ukvarja z v javnosti malo znanim mrežnim marketingom in vsebinami, ki so zaokrožene v njihovi poslovni zgodbi. Nadgradili so jo z nogometno in ji z angažiranjem zvezdnika svetovnega kova dodali primeren zagon. Unovčiti jo bodo seveda poskusili na tekmovalnem odru, z enako vnemo tudi na področju marketinga. V obeh segmentih nadgrajujejo osnovno idejo izpred treh let, ko si je skupina »kraških mulcev« zadala cilj, da Sežano spet vpiše na slovenski prvoligaški zemljevid. Naredila je velik korak naprej in jo vpisala na globalnega, saj je novica o angažiranju Camoranesija obkrožila svet.
Mauro Camoranesi se je rodil pred 43 leti v jugovzhodnem predmestju Buenos Airesa. Nogomet je bil seveda tudi zanj tako rekoč edini izhod v svet. Ko je opozoril nase v domačih klubih, je naslednje izzive poiskal v Mehiki in Urugvaju, od koder je sledila logična pot proti Evropi. V Italiji je najprej pristal v Veroni, najdlje, kar osem sezon, je bil član Juventusa, s katerim je bil državni prvak in finalist lige prvakov. Ker je bil njegov pradedek Luigi italijanski migrant, ki se je leta 1873 iz Piacenze preselil v Argentino, se je odločil za prevzem italijanskega državljanstva in pod taktirko Giovannija Trapattonija je leta 2003 debitiral v dresu z italijanskim grbom. Vrhunec njegove reprezentančne zgodbe je bil seveda mundial leta 2006 v Nemčiji, ki so ga azzuri kronali s finalno zmago nad Francozi.
Medalja okrog vratu je seveda zgolj spomin na prehojeno pot, saj poudarja, da je pomembno, kaj je pred njim. Zaveda se, da ga v Sežani v prvi vrsti čaka boj za obstanek. Na tiskovni konferenci sicer ni bil kaj preveč zgovoren o preteklosti, o trenerjih, od katerih se je učil, in o nogometnih sopotnikih. Dva je vseeno omenil: »Moj najljubši soigralec je bil vratar Gianluigi Bufon, tekmec pa brazilski Ronaldo.« O tem, da je marsikoga presenetil, ko se je odločil za majhno Sežano iz majhne Slovenije, pa: »Če želiš opravljati poklic trenerja, moraš sprejeti vsakršne izzive in biti pripravljen potovati po svetu. To je naša realnost.« Bivanje v Sežani bo poseben izziv tudi zaradi tega, ker njegova družina s petimi otroki ostaja v Argentini. Kakor koli: danes je v soju žarometov, že jutri bodo v ospredju zgolj rezultati.
