V svet fotografije je vstopil po študiju političnih znanosti v Parizu ter ruskih in postsovjetskih študij v Londonu. Izkušnjo primerja s “skokom v labirint” in morda tudi zato gledalcem s fotografijami, njihovimi manipulacijami in instalacijami rad postavlja logične uganke. Na Slovenijo je vezan tudi preko očeta Louisa Grospierra, ki je leta 1957 v vasici Strmec na Predelu posnel kratki film z naslovom Les Femmes de Stermetz (Ženske iz Strmca). O vasici, v kateri so med vojno Nemci pobili vse moške, zaradi česar je v njej živelo le še nekaj žensk, je od očeta slišal veliko zgodb. »Vedno sem se želel soočiti s svojo domišljijo,« je povedal, ko se je z velikim kolutom sira vrnil z obiska alpske vasice.
Kakšni so bili vtisi v primerjavi z vašo domišljijo?Bilo je zelo spektakularno in čudovito, vas je obkrožena s slikovito pokrajino. Spoznali smo tudi eno izmed žensk v očetovem filmu. Seveda je o dogodkih vedela vse, ni pa se spomnila, da je takrat film snemal tudi francoski režiser; kot pravi, so jih pogosto snemali. Poskušal bom dobiti kopijo filma, jo prinesti v Strmec in morda narediti projekcijo za vso vas. Eno imajo v pariškem muzeju Cinémathèque Française, eno v muzeju Moma. Film je sicer zelo kratek, dvajset minut, morda celo manj. Bi pa bila to premiera, več kot šestdeset let po prvi.
Vaši knjigi Moderni prostori in Moderne oblike združujeta petnajst let obsesivnega zbiranja fotografij.Arhitekturo sem začel fotografirati iz preprostega zanimanja za stavbe, fascinirala me je predvsem socialistična modernistična arhitektura, saj je bila popolnoma drugačna od arhitekture v Franciji, kjer sem odraščal. Čez nekaj časa mi je fotografiranje stavb prešlo v navado. Bolj ko sem fotografiral, bolj sem si želel fotografirati, iz preprostega užitka ob doživljanju in odkrivanju teh prostorov, teksture, vonja, propada stavb in obdobja, v katerem so bile zgrajene. Užitka ob gledanju nečesa, česar se čas ni nedotaknil, kot časovna kapsula.
Večkrat so vas opisali kot fotografa urbanega propada. Bi rekli, da je propad ena izmed skupnih točk vaših fotografij?Zagotovo nekatere fotografije predstavljajo propad. Stavbe so pogosto zapuščene in propadajo, hkrati pripadajo obdobju, ki je končano. Po drugi strani so mnogi prostori še v uporabi, vendar uporabniki ali lastniki nimajo denarja, da bi jih prenovili, in zato vidimo sledove predhodne rabe. Všeč mi je, da ti prostori izžarevajo čas, ki je preteklost, pa tudi čas v podrobnostih. Pohištvo ni novo, na preprogah so luknje in madeži, stene so načete, vsi ti sledovi odsevajo zgodovino stavbe. Namesto da bi gledali nekaj novega, gledamo nekaj, kar je živelo. Namesto propadanja zato raje poudarjam novo rabo in morda preprosto življenje stavbe.
Tudi iz tega razloga na vaših fotografijah le redko vidimo ljudi?Zame so nekdanji uporabniki fizično vpisani v luknje, solze in gube v pohištvu in stenah. Prisotni so, le da jih ne vidimo. Med študijem se je moj profesor filozofije spraševal, zakaj nekateri ljudje zbirajo stara orodja in ne novih. Nova orodja kupujemo, ker želimo z njimi nekaj početi, stara orodja pa kupujemo, ker imajo nekakšno lepoto. Staro orodje je lepo zglajeno od rabe, ki izraža delo človeka, njegov trud in pot. Na tak način rad razmišljam tudi o stavbah – lepe so, ker so odsev dela in življenja ljudi.
Kakšen je vaš odnos do sodobne arhitekture?Sem zelo kritičen, ker opažam pomembne spremembe v načinu gradnje. To ni krivda arhitektov, gre za spremembo v odnosu do javnega prostora. Po drugi svetovni vojni je bila močna ideja javnega prostora kot javne dobrine, ki je na voljo vsakomur. Danes je arhitekturna paradigma takšna, da so najbolj odločilna finančna vprašanja, ne le v zasnovi stavb, ampak tudi kasneje. Na Poljskem, kjer živim, se veliko gradijo gledališča in filharmonije, v katerih je prostor vedno namenjen kavarni, restavraciji, trgovinam. Parazitskim malim storitvam, ki niso bistvene za to, za kar je bila stavba zgrajena.
Kaj se bo zgodilo z javnimi prostori, bodo izginili?Javni prostori bodo vedno obstajali, a bodo drugačni. Najboljši oziroma najslabši primer je zame nakupovalni center. V pritličju so trgovine in storitve, nadstropje višje atrij s hrano, na vrhu pa kino. Žalostno je, ker to spremeni naše doživljanje kina. Namesto da bi na ulici kupili vstopnico, vstopili v temno sobo in bili takoj v drugem svetu, moramo skozi vse korake potrošništva, da končno pridemo v kino, kjer nas bo najprej pričakalo dvajset minut oglasov. Zanimive so tudi spremembe v urbanem načrtovanju stanovanjskih naselij. Namesto tipičnih modernističnih naselij z bloki, šolo, vrtcem, trgovino, organiziranimi tako, da se lahko med njimi prosto giblješ, so danes stanovanjska naselja ograjena, v te »zlate gete« pa so vabljeni le lastniki oziroma uporabniki stanovanj. Teoretično gre za javni prostor, v resnici pa to ni. To pripelje še do večjega absurda, ko imamo ogromno stanovanjsko naselje, zaprto za vrati ograje, znotraj njega pa še več manjših ograd, ki varujejo posamezne bloke.
Zakaj v gledalcih vzbujate občutek, da so izgubljeni?Verjamem, da je treba umetnost ustvarjati zato, da lahko ljudje sanjajo. Izgubljati se je nekaj, česar si v realnem življenju ne moremo privoščiti, če pa jih zmede slika na zabaven način, to nima posledic. Rad ljudem postavljam uganke, tako lahko za nekaj minut sanjajo, pozabijo na vse drugo, se izgubijo in potem vrnejo nazaj.
Nazaj k urniku.Tako je. Zabavno se je izgubljati, dokler ne postane preveč resno.
