Problemi s pogozdovanjem monokultur zaradi potreb gospodarstva in globalizacije se pojavljajo na različnih koncih sveta. Pri nas se je denimo leta 2014 zgodil žledolom in nato vetrolom, vmes pa je prišlo do invazije lubadarja, ne le na drevesa, ampak tudi na slovenske časopise. Predvsem rumeni mediji so te hrošče označili za uničevalce gozdov, kar je pritegnilo mojo pozornost.
Na sprehodih nam lubje leži pod nogami in ugotovila sem, da je dobro izhodišče za eksperiment. Lubje, ki ga je gravirala lubadarka, je namreč že narejena matrica. Grafična barva pa razkrije sledi, gravuro lubadarke na odtisnjen papir. Tako sem dobila obenem odtis rojstva in smrti, lubadarke namreč v drevesna debla izdolbejo luknje in vanje položijo jajčeca. Iz njih nastanejo novi lubadarčki, a to pomeni tudi konec življenja za drevo. Ta sled življenja je neponovljiva. Zgodba o hroščih in smrekah je pravzaprav zgodba o ljudeh, ki se, ko ne razumemo kompleksne situacije, prehitro sprijaznimo z rešitvami, ki nas bodo zadovoljile danes, brez skrbi za jutri.
Zato torej grafika in prostorska instalacija, ne pa slika?Hotela sem neposredni prenos iz te edinstvene, naravne ready made matrice. In želela sem minimalna likovna sredstva za delo, ki združuje ročno delo in sledi naravnih procesov, torej je na presečišču med kulturo in naravo. Poleg tega sem že nekaj časa premišljala o odtisu vzorca na papirnate trakove, ki bi s prepletanjem prehajali iz dvodimenzionalnosti papirja v tridimenzionalnost prostora. Tema invazivnosti in brezmejnega širjenja se je ujemala z mojim konceptom prehajanja grafičnih odtisov v prostorske postavitve.
Barvam ste se načrtno odrekli in vztrajali le pri črno-beli?Kompleksnost in barvitost življenja na Zemlji najpogosteje obravnavamo poenostavljeno in prilagajamo svojim ozkim ciljem. V drugi polovici 20. stoletja smo pogozdovali smreko na nižjih nadmorskih višinah, ker se nam je zdelo najpriročneje, a danes je zaradi podnebnih sprememb in monokulturnih nasadov tudi to globalna težava. Problematiko človekovega ravnanja v času in prostoru sem obravnavala skozi lestvico sivin med črnino teme in jasnostjo svetlobe. Razstava se je začela v temi prvega prostora Lapidarija in se končala ob svetlobi okna v zadnjem prostoru, proti simbolnemu premisleku, kako gledati in ravnati v prihodnosti.
Že naslov razstave priča, da pristopate tudi ironično. Je smešen človek, ki se mu kljub svojemu silnemu napredku ne uspe znebiti niti težav z lubadarjem?Tudi sicer me pri ustvarjanju pogosto preganja, kako se ljudje skozi zgodovino nič ne naučimo. Vsi uporabljajo drevesa v lastno korist, recimo za prodajo, potem pa še jaz uporabim lubje, ki ga nočejo več niti v žagi, za umetnost. Made in forest namiguje na poreklo proizvodov potrošniške družbe, Narejeno v gozdu ima tudi prizvok zaželenega »naravnega«, ki se uporablja pri oglaševanju. Gozdarji zagotavljajo, da so slovenski gozdovi v dobri formi, umetniki se sprašujemo o »formi« ljudi. Ali vidimo gozd, ko gledamo drevo?
Delate kot osnovnošolska učiteljica, vodite delavnice v MGLC. Kako umetnost približate otrokom, ki veliko časa preživijo za zasloni?Otroci so danes preobloženi z informacijami, ob tem pa izgubljajo ročne spretnosti. Lahko bi jih poučevala zgolj teorijo, a raje jim navržem neko temo in kupim najboljši material, potem pa ob risanju in slikanju delamo tudi z grafiko, packamo z glino, imajo tudi nalogo, ki jo opravijo na računalniku. Ob vsem tem pa se učijo teorije. Otroci imajo impulz, da nekaj delajo z rokami, moja naloga je, da ustvarim razmere, da se lahko preizkusijo v različnih tehnikah.
Likovne naloge, ki jih rešujejo s pomočjo računalnika, so priljubljene v vseh razredih. Kakšnemu se bo glina gabila, a bo vsaj začutil, kako je, ko jo imaš v roki. V osmem razredu delamo od trideset do petdeset centimetrov visoke vaze iz gline in vsi jih dokončajo, sploh fantje radi tekmujejo, kdo bo naredil največjo. A je potem kdo niti ne odnese domov, ker mama reče, da je vaza iz trgovine lepša. Tako da imam vsakič koga, ki nalogo konča zaradi ocene, nima pa občutka, da je to njegovo. Jaz se razjezim, če mu sošolec butne vazo, otroku je vseeno. Kako naj to v šestem razredu pri zgolj eni uri likovnosti na predmetni stopnji, ki nam je odmerjena, spremenim?
Ali bi, če bi ostali v Makedoniji, lažje zgolj ustvarjali? Bi bila vaša umetnost drugačna, kot je zdaj?Tam bi gotovo imela večji atelje, a tukaj sem lahko ohranila svojo ustvarjalnost; v Makedoniji bi me verjetno pokopala eksistencialna stiska. Vsakič, ko obiščem družino, vidim, kakšen politični in družben razkroj se jim je zgodil. V času, ko človek čuti popolno razvrednotenje življenja, je težko preživeti in ostati – kot človek kot ustvarjalec. Zdaj se v Sloveniji dogaja, da mladi odhajajo in je na vseh ravneh na vrhuncu negativna selekcija, a od tega sem jaz pred tridesetimi leti zbežala.
Zdelo se mi je, da imam dovolj znanja, v osemdesetih je v Ljubljani likovna scena brbotala od ustvarjalnosti, a sem me je pripeljala ljubezen. Moja mama je imela samo en cilj – omogočiti svojim hčeram možnost šolanja, ki je sama ni imela. Učila me je živeti in delati z jasnostjo misli, ki se izraža v dejanjih. Na svoje učence tako prenašam najpomembnejše – svojo ljubezen do ustvarjanja. Ob tem bo vsak otrok vedel, kako prijeti nožek, da se pri ustvarjanju ne ureže. Moje življenje je preprosto gibanje neke lubadarke z margine, ki želi preživeti in biti ob tem ustvarjalna.
