»Postajamo družba, ki ne bere knjig. Tisti, ki še berejo, berejo manj kot včasih. Vse več pa berejo v angleščini,« je temeljne izsledke raziskave Knjiga in bralci VI uvodoma predstavil urednik in profesor knjigarstva Andrej Blatnik. Število tistih, ki ne kupijo niti ene knjige letno, se je namreč od leta 2014, ko je bila narejena zadnja tovrstna raziskava, dvignilo za 4 odstotke (na 53 odstotkov). Za 3 odstotke je v tem času padlo število tistih, ki kupijo 6 do 10 knjig letno, za 2 odstotka se je povečalo zgolj število kupcev ene ali dveh knjig. »Tudi število kupcev e-knjig je še vedno zelo nizko, v zadnjem letu so jih kupili 4 odstotki anketirancev,« je povedal. A to so nakupovalne navade, kako pa je z bralnimi?
Število nebralcev je v zadnjih petih letih za štiri odstotke naraslo, za nekaj odstotkov pa je padlo število bralcev v vseh kategorijah; denimo tistih, ki preberejo več kot 20 knjig letno, ni več 9 odstotkov, ampak zgolj še 6. »Ena redkih dobrih novic je, da je z 8 na 12 odstotkov naraslo število tistih, ki so se označili kot bralci knjig, le da v zadnjem letu niso nobene prebrali. To pomeni, da so dejansko nebralci, a nočejo izgubiti simbolnega kapitala, ki ga uživa bralec,« je z grenkim nasmehom včeraj dodal Blatnik.
Nobene prave akcije
Tisti, ki še berejo, do večine knjig dostopajo brezplačno. Približno polovico leposlovnih knjig si bralci izposodijo v knjižnici (število obiskovalcev knjižnic je ostalo enako), tretjino jih pridobijo od prijateljev in iz domačih knjižnic, le 4 odstotki bralcev leposlovja si knjige kupijo. »Ob čemer velja, da na dve knjigi, ki ju kupimo zase, kupimo tri za druge, denimo za darila. Navsezadnje imamo nespremenjen odstotek ljudi, ki knjige kupujejo, a jih ne berejo – znaša 7 odstotkov. Kar pomeni, da imajo za večino knjige bolj simbolno kot uporabno vrednost,« meni Blatnik. Porast števila nebralcev je pred petimi leti povzročil precej pozivov k akciji, a nobene prave akcije, stanje je trenutno še slabše, opozarja na pasivnost slovenske kulturne politike.
Razvedrilo in populizem
»Raziskava The political legacy of entertainment TV, ki se je ukvarjala z vplivom medijske družbe Mediaset na uspeh strank Naprej, Italija in Gibanje petih zvezd, je dokazala, da vzpona italijanskega populizma ni spodbudila le pristranskost poročanja, ampak predvsem navidezno nepolitični razvedrilni televizijski program, ki je z zmanjševanjem kognitivnih sposobnosti ustvaril podlago za hitropotezno mišljenje populistov,« svari Blatnik. Ob tem opozarja, da slovenska kulturna politika z usmerjanjem kulture, ki je v javnem interesu, v tržnost, nemara res razbremenjuje proračun, a podpira tovrstne smeri razvoja.
Primerjajmo se z boljšimi
Miha Kovač, urednik in profesor založništva, je slovenske podatke postavil v mednarodni kontekst. Pred približno štiridesetimi leti so namreč svojo prvo bralno raziskavo naredili tudi na Norveškem. »Takrat smo imeli približno primerljivo število nebralcev, a pri njih je danes nebralcev le 10 odstotkov prebivalstva, pri nas 50. Ta podatek zelo jasno kaže, da se lahko s pravo kulturno-izobraževalno politiko ne glede na vseprisotnost zaslonov bralne navade povečajo in krepijo,« je povedal. Primaknil je podatek, da se na Norveškem proda petkrat več knjig na prebivalca kot pri nas, medtem ko je knjižnična izposoja primerljiva. »Slovenske bralne navade so trikrat slabše od norveških, precej podobne čilskim, pa precej boljše od kolumbijskih in mehiških. Zagotovo so sicer tudi precej boljše kot v Afganistanu, a se z manj uspešnimi od nas raje ne bi primerjali.«
Izjemno pomembna je sicer domača socializacija v branje, opozarja Kovač. Odstotek družin, kjer doma otrokom berejo, znaša pri nas nekaj manj kot 30 odstotkov, na Norveškem pa skoraj 80 odstotkov. V tem kontekstu pa je ključna tudi velikost domačih knjižnic. Po raziskavah sta pri vrhu Estonija in Norveška, Slovenija pa je v družbi Belgije in Južne Koreje na repu obravnavanih držav članic OECD. »Domača knjižnica z okoli 80 knjigami dvigne pismenost bodočih odraslih na povprečje, rast knjižnice nad 350 knjig pa na pismenost, zanimivo, ne vpliva več. Raziskava PISA ugotavlja, da so najstniki, ki veliko berejo in so končali srednjo šolo, enako matematično in bralno pismeni kot univerzitetni diplomanti, ki so odrasli v družinah brez domačih knjižnic.«
Ukrepanje nujno
»Knjiga žal ni čevelj. Menda se v Sloveniji proda pet parov čevljev na prebivalca, a le dve knjigi,« je oponesel še eden od avtorjev raziskave Samo Rugelj. Dolgoletni založnik je izpostavil ključne spremembe na slovenskem knjižnem trgu v zadnjih desetih letih. V tem času so usahnile mnoge pomembne založbe (Prešernova družba, Nova revija, Modrijan…), nadomestile pa so jih take, ki prodajo več žanrske literature in knjig za samopomoč: »Priča smo trivializaciji knjižnih vsebin, ki jih je lažje tržiti, posledično pa tudi usihanju kupcev in bralcev zahtevnejših vsebin ter usihanju založnikov knjig s tehtnejšo tematiko.«
Spotaknil se je še ob zmanjševanje prodaje knjig v knjigarnah, kjer se vse bolj posvečajo neknjižnim, denimo darilnim programom, zakon o enotni ceni knjige, katerega analizo pričakujemo v kratkem, pa založnikom, ki nimajo lastnih knjigarn, ni pomagal. »Znižan DDV na knjigo je morda priložnost za razmislek, da se del prihranka iz tega naslova vloži v promocijo knjige kot vrednote. Če se založništvo ne bo pobralo, se bo namreč nepovratno sesulo tudi bralstvo. In nobenega razloga ni, da bi se negativni trendi brez ukrepanja sami preobrnili navzgor.«
