Gogos je tudi soustanovitelj založbe Thraka, ki je ena izmed začetnic Odisejevega zatočišča. Pretežno izdajajo dela mladih avtorjev, pa tudi prevode bolj in manj uveljavljenih tujih pesnikov ter istoimenski literarni časopis v tiskani ter spletni obliki. Ob organiziranju mnogih dogodkov – med njimi Vsetesalski festival poezije – se Gogos ukvarja tudi s prevajanjem.
Srečo imamo, da je naše mesto eno redkih, ki vlagajo v sodobno kulturo, sicer je v Grčiji zelo težko najti dobro okolje za umetniško ustvarjanje. Vedno ponavljam, da nisem ponosen na to, kar napišem, sem pa ponosen na to, da nam je v Larisi uspelo ustvariti okolje, v katerem na dogodke prihajajo ljudje, ki niso tudi sami pesniki. Tudi drugod opažam, da je to zelo težko doseči, zato s Thrako vsak mesec gostujemo v šolah in podobnih prostorih, kjer v ljudeh skušamo spodbuditi zanimanje za branje.
Kako pa vaša založba shaja finančno?V Grčiji je zelo težko, saj za založništvo od države ne prejmemo nikakršnih sredstev. Knjižnice ne kupujejo več novih knjig, po financiranju kulture smo v Evropski uniji na zadnjem mestu. Devetdeset odstotkov tega pičlega financiranja gre za muzeje, deset odstotkov torej za živo kulturo. Lahko si predstavljate, kakšen odstotek je namenjen knjigam. Dobimo pa veliko podpore od občine, predvsem za dogodke, in nekaj evropske pomoči. Najtežje je pri poeziji – izdati poezijo, ne da bi se finančno uničil. Zato imajo založbe sistem, ki se zdi zelo slab, a je edini, s katerim lahko preživijo. Izdajajo veliko povprečnih pesnikov, ki jim prinesejo denar, s katerim nato izdajajo kakovostne pesnike.
Koliko knjig približno izdate v enem letu?Dvajset do trideset. V prihodnje jih bomo izdajali manj in se osredotočali na močnejšo promocijo avtorjev, saj se proces ne konča, ko knjigo izdaš. Moraš jo podpirati, da pride do bralca.
Danes je najmočnejša mlada generacija, v poeziji, zadnje čase tudi v prozi. Pišejo zelo raznoliko, morda jim je skupna ravno raznolikost načinov pisanja. Ne pišejo več izoliranih pesmi, igrajo se s koncepti, gre za poezijo, ki bralcem ne ponuja udobja. Predhodne generacije so brale poezijo, da so začutile udobje, mlajše generacije pa ne pišejo zato, da bi koga potolažile. Gre bolj za poezijo, ki obravnava probleme, zanje pa nima rešitev.
Kmalu bo izšla vaša tretja pesniška zbirka Dakar.Z njo sem želel ustvariti čustveno distopijo človeških odnosov in političnih idej. Verjamem, da ljubezen in revolucija nekako izhajata iz istega jedra in z obema lahko povežete vsako izmed pesmi v zbirki. Mislim, da zbirka kot celota sicer govori o levi melanholiji – to je termin, ki ga je grški profesor Vasilis Lambropulos z Univerze v Michiganu uporabil za opis naše generacije. Ujeti smo v to, da ne verjamemo več v boljši jutri, obenem pa nimamo moči ali volje, da bi odnehali in žalovali.
Lambropulos vas v eseju »Leva melanholija v grški pesniški generaciji 2000-ih« navede prav kot primer.Res je, sam sem se v eseju sicer našel kasneje, ko sem opazoval svojo poezijo. Tudi če ne pišem neposredno o teh občutkih, je to, kar živim, še vedno v mojih pesmih. Veliko let sem sodeloval v demonstracijah, v zadnjih letih pa sem bolj oddaljen, in to velja za celotno grško družbo. Ne le pesniki, vsi čutijo politično melanholijo. Na levi je imamo več, ker je bila Grčija vedno bolj levičarska, ko pa levica dobi moč, stvari nikoli ne zastavi pravilno. In to se vrti v krogih že leta.
Kakšno je stanje v grški družbi danes?Mislim, da gre samo na slabše, saj se ljudje nekako počutijo osamljene. Leta so demonstrirali na ulicah, politično so depresivni in frustrirani, nimajo pa več poguma ali moči. Če življenje nima nobene kakovosti, je potencial za spremembo sicer vedno navzoč, a ljudi, ki so skušali doseči spremembe, danes bremeni velik poraz, ki jih dela težje.
