To sporočilo je na dolgi rok nemara bolj spodbudno za knjižno uporabo (da, tudi kupovanje!) od morda nekaj odstotkov nižje prodajne cene konkretne knjige. Tržni vpliv znižanja DDV bo najbrž zanemarljiv: razlika med povprečno ceno nove knjige in ceno, ki jo kupec sprejme, je 10 evrov, ne 4,5 odstotka. Povprečna prodajna cena nove knjige v Sloveniji je namreč v zadnjih letih med 20 in 25 evri, odvisno od načina računanja. NUK navaja povprečje 22,86 evra za leto 2018, cena, ki bi jo kupec po raziskavah Knjiga in bralci plačal, pa je nekje okoli 14 evrov (leta 2014 je bila 12,3 evra), in približno toliko je tudi povprečna cena prodane knjige po knjigarnah, na drugih prodajnih mestih manj.
Knjig se torej zaradi znižanega davka ne bo prodalo kaj dosti več. A nenadoma ima delo z njimi več smisla. Ne nujno finančnega. Ta namreč z obzorja knjižnih ustvarjalcev in posrednikov izginja. Na sejmu smo predstavili tradicionalno raziskavo Knjiga in bralci. Med prejšnjo iz leta 2014 in letošnjo so se stvari spremenile. Na slabše. Zdaj niti ene knjige na leto ne prebere več 49 odstotkov anketiranih, sedem odstotkov več kot pred petimi leti. Pet odstotkov manj jih prebere več kot 20 knjig na leto. Štirje odstotki več v letu dni ne kupijo niti ene knjige. Znižali so se izidi v vseh kategorijah, zraslo je le število bralcev v angleščini, in še bo naraščalo, saj v tem jeziku vsaka naslednja generacija bere več.
Leposlovje si bralci v polovici primerov izposodimo v knjižnici; od prijateljev ali z domačih polic pride tretjina prebranega leposlovja, le 4 odstotke prebranega kupimo v knjigarni, k čemur velja prišteti še 6 odstotkov podarjenih knjig, ki nam jih je kupil kdo drug. Hitropotezna matematika nas opozori, da na vsaki dve knjigi, ki ju v knjigarni kupimo zase, tri kupimo za darilo. V podporo ji je tudi podatek o sedmih odstotkih kupcev knjig, ki sami sploh ne berejo. Podobne, le manj skrajne podatke kaže tudi kupovanje knjig v Veliki Britaniji (za darila 20 odstotkov) in na Nizozemskem (za darila 30 odstotkov). Izposoja v knjižnicah je tam seveda manjša. Lahko bi sklenili, da imajo knjige za večino kupcev bolj simbolno (darilno) kot uporabno vrednost. Malo jih sklene »imejmo knjigo doma za trajno last in večkratno branje«, kar nas še enkrat opozarja, kako slabo smo v Sloveniji premislili sporočilo 23. aprila, svetovnega dneva knjige, ki se je iz začetnega »podari knjigo« postopoma spremenilo v »kupi knjigo«. Kako drugače kot z nakupom naj vendar pošten človek pride do knjige, ki jo bo podaril?
Morda je slovenska težava s knjigami tudi to, da naj bi knjige reflektirale svet, knjižno polje pa vrednost te refleksije razveljavlja, ko premalo reflektira samo sebe. Dostopnost knjižnih vsebin na spletu je nedvomno napredek in načeloma imamo vsak napredek za pozitiven. Vendar pozitivne strani napredka s sabo prinašajo tudi negativne učinke, kar nam jasno kaže ekologija: več ko imamo hrane, hujše so posledice njene pridelave za trajnost sveta, in vse več ljudi si lahko privošči letalske karte, ozračju pa to ne dene dobro. Enako je s premiki od poglobljenega knjižnega branja v plitvejše spletno (in da je to plitvejše, kažejo vse resne svetovne raziskave, čeprav bralec tega besedila morda ta hip misli drugače): vse več ljudi ima nekakšne informacije, vendar jih vse več tudi ne zna smiselno povezovati. Pravico razsojati o vsem mogočem si vse bolj jemljejo tudi vsi tisti, ki o tem vsem mogočem nimajo pojma. Tipičen primer hitropoteznega populizma je trditev, da je čas knjig minil, saj je vse na spletu, pa še brezplačno je. Druga značilna vsevednost je, da so odveč vse knjige razen tistih nekaj, ki so nam bile po naključju všeč.
Slovensko upadanje prodaje knjig je v hipertržni družbi, kjer si vreden toliko, kolikor so pripravljeni plačati zate, ustvarjalcem in posrednikom knjižnih vsebin, z njimi pa vsem intelektualnim dejavnostim jemalo vero v njihovo delo. Simbolno poplačilo, omenjeno na začetku, je korak v drugo smer. Žal pa se simbolov ne da jesti. Slediti bo morala tudi materialna kompenzacija, da knjižno ustvarjanje in mišljenje ne bosta izumrla. Zgodbe slovenskega založništva zadnjih let nazorno kažejo, da so stari modeli knjižnega posredovanja pred izumrtjem. Treba si bo omisliti nove. Na trgu se jih ne da kupiti.
Za knjige radi rečemo, da so družbeno koristne tudi zato, ker povečujejo intelektualne kompetence in razumevanje kontekstov ter spodbujajo empatijo. Vse to so naloge tudi za vse tiste, ki od knjig še živijo, od piscev prek založnikov, knjigarjev in knjižničarjev. Pogovoriti se bo treba o plačilih za opravljena dela, založniških standardih, cenah slovenskih knjig, nabavni politiki v knjižnicah, načinih javne podpore knjigi in še marsičem. Inercija, ki jo regulirajo le finančni tokovi, je že pokazala smer razvoja. Navzdol.
