Neverjetno ali sporno – kako mu je uspelo?

Maratonec, ki se smeji in filozofira

Štiriintridesetletni Kenijec je sicer skušal magični mejnik podreti že leta 2017 na posebni preizkušnji v Monzi, kjer je Nike poleg njega za dirko na dirkališču izbral še dva tekača – Leliso Desiso in Zersenayja Tadeseja. Ni jim uspelo, Kipchoge pa je v cilj pritekel 25 sekund prepočasi, a za tekača, ki se smeji, ko boli, je bil to razlog za veselje. »Danes stojim pred vami in lahko rečem, da nas do zidu loči manj kot pol minute,« je dejal samozavestno, kot bi bil nemara že takrat vedel, da ni več dolgo, ko se bo to res zgodilo. Ko bo to uspelo njemu. Znanstveniki so sicer preboj zadnjega velikega atletskega mejnika postavili v leto 2032. A znanstveniki merijo moč nog in pljuč, ne pa moči volje.

»Ne tečem z nogami, temveč s srcem in umom,« pogosto izpostavi maratonec, ki zelo rad bere knjige, citira Konfucija in prisega na skromnost, pozitivnost in samodisciplino. Več kot pol leta se je pripravljal, enačba pa je bila enostavna. Za rekord je bilo potrebno teči v tempu 2:50 minute na kilometer. Vsakih 100 metrov v 17 sekundah, maratonsko polovičko v 59 minutah in 35 sekundah, 42.195 metrov s povprečno hitrostjo prek 21 km/h. Enostavno, nič lažjega. Dokler človek ne poizkusi s takšno hitrostjo preteči enega samega olimpijskega kroga. Dokler ne sledi spoznanje, da celo odlični tekači ne zmorejo takšnega tempa zadržati niti za kilometer. Tedaj se to zdi nemogoče in nečloveško.

Zvezdniška ekipa narekovalcev tempa

In sedaj, ko vemo, da je človeško, torej da je mogoče, je na mestu vprašanje, kaj je pravzaprav potrebno za takšen podvig. Kako se pripraviš na nekaj, kar ni uspelo še nikomur. Za kaj takšnega je kajpak potrebno življenje posvetiti športu, predvsem pa sistematičnemu treningu. In Kipchoge ne teče zgolj od 16. leta, ko je spoznal trenerja Patricka Sanga. Ne teče zgolj od trenutka, ko mu je njegov mentor z olimpijskim srebrom iz Barcelone pripravil prvi dvotedenski tekaški program. Tekel je že prej, vsak dan dve milji na poti v šolo in tako gradil telo rekorderja. A seveda, če vprašate njega, je gradil predvsem srce rekorderja. Za letošnji podvig se je pripravljal kar sedem mesecev, torej še dva več kot sicer porabi za ostale maratone. Klasično, kot ponavadi. V Keniji, v Kaptagatu, na več kot 2400 metrih nadmorske višine, z ekipo. »Maraton ni več individualna pač pa ekipna preizkušnja,« pravi kenijski maratonec in to se je videlo tudi v soboto.

Okoli njega se je za medijsko izjemno izpostavljen dogodek nabralo kar 41 elitnih srednje- in dolgoprogašev, ki so prevzeli vlogo narekovalcev tempa. Mnogi izmed njih njegovi zelo dobri prijatelji. Bernard Legat, Gideon Kipketer, Paul Chelimo, Justus Kimutai, Joel Ayeko pa recimo bratje Ingebrigtsen. Svet še ni videl tako zvezdniških zajčkov, ki so se na dan izziva menjali na slabih deset kilometrov. S petimi spredaj in dvema zadaj so na skrbno izbrani ravninski progi na dunajskem Praterju okoli Kipchogeja tekli v formaciji falange. Maratonske falange, kot je še ni bilo. Načrt, ki jim ga lahko zavidajo celo najboljše kolesarske ekipe. Spremljevalni avto pa je pred njimi z laserjem projiciral želeni tempo. Vodo je zvezdnik dneva dobival kar s koles, na nogah pa so čepele Nikove alphaFLY superge. Takšne, kakršnih še ni na prodajnih policah. Nikova tehnološka mojstrovina, s pomočjo katere tečeš »kot bi bil na trampolinu«. Kot da nisi s tega sveta.

Sporni Ineos, sporni pogoji in zgodovina

Zaradi vseh okoliščin je Mednarodna atletska zveza povsem pričakovano že pred dogodkom sporočila, da doseženega časa ne bo priznala kot uradnega. Tudi iz športnih krogov je bilo slišati negodovanje in neodobravanje, splošnega cinizma pa tako ali tako nikoli ne manjka. Ni pomagalo, da je vse skupaj sponzoriralo naftno podjetje Ineos. Lastniku multinacionalke, ki onesnažuje okolje in služi milijarde, so očitali, da želi zgolj popraviti medijsko podobo podjetja, Jim Ratcliffe pa jim je odvrnil: »Naš letni dobiček znaša šest ali sedem milijard dolarjev. Ali je sporno, če delček tega denarja investiramo v šport, velike izzive in dobre ljudi? Eliud je najboljši maratonec vseh časov. Ta podvig bo velik navdih za ljudi, otroci bo zaradi tega obuvali tekaške copate.«

Njegovim besedam v resnici zelo težko oporekamo, čeprav ni potrebno veliko, da na podlagi izkušenj in okoliščin na zgodbo pogledamo tudi manj romantično, morda celo črnogledo. Mediji so hitro izbrskali podatek, da je Ineos menda v projekt vložil več kot 17 milijonov evrov, Kenijec pa naj bi od te pogače prejel dobrih 900.000 evrov. A takšno branje med vrsticami je značilnost majhnih ljudi. Kipchoge pa ni majhen človek. Po besedah tistih, ki ga poznajo, je kvečjemu človek, ki se nima za velikega človeka. Kipchoge je skromen človek. Tip športnika, ki je že zdavnaj preskrbljen, a v kenijskem kampu še vedno kot vsi ostali drgne školjko. Tisti izredno predani športnik, ki ne spi, če zamudi en sam trening. Tisti, ki je šel po stopinjah Britanca Rogerja Bannisterja, ki je leta 1954 kot prvi miljo pretekel pod štirimi minutami in po sledeh Carla Lewisa, ki je leta 1983 kot prvi 100 metrov premagal v manj kot desetih sekundah. In sedaj je tudi tisti, ki je uspel maraton preteči v manj kot dveh urah. 1:59:40. Bo sploh čudno, če mu bodo v bližnji prihodnosti sledili tudi drugi? Kot so številni sledili Bannisterju in Lewisu.

»Vedno se zdi nemogoče, dokler tega ne narediš,« je nekoč dejal Nelson Mandela, Kipchoge pa ga je zgolj parafraziral, ko je vseskozi ponavljal, kako »noben človek nima omejitev«. V soboto namreč nismo spremljali zgolj še en neuradni maraton, ampak en presneto hiter neuraden maraton. Na Dunaju ni šlo za podiranje rekordov, ampak premikanje meja.