Berlin, London, Chicago, New York, Boston in Tokio, ki se je prestižni skupini priključil šele leta 2013, je šesterica 42-kilometrskih preizkušenj, ki ima posebno mesto v srcih številnih predanih rekreativnih tekačev. Kar 44 tisoč udeležencev iz 133 držav je letos gostila nemška prestolnica, ki slovi po ravninski konfiguraciji trase, zaradi česar tukaj poleg svetovnih padajo tudi osebni rekordi. Prijave so omejene. Če imate dovolj sreče z žrebom in dobite svoje mesto, morate plačati še 140 evrov prijavnine. Množični maratoni so seveda tudi velik biznis.
Berlin kot cilj ljubiteljev maratona
Na nemški major se je sicer mogoče prijaviti še izven uradnega žreba, a je za takšne aranžmaje praviloma potrebno odšteti nekaj več denarja. Le za bostonski maraton, ko govorimo o velikih šestih, debela denarnica ne bo dovolj, saj se lahko tekači sem kvalificirajo izključno na podlagi dosežka. Moški v starostni kategoriji 18–34 so za to letos potrebovali uradni dosežek enakovreden ali boljši od treh ur in pet minut, ženske pa so si lahko privoščile še pol ure daljši tek. To so za neprofesionalne tekače, ki se na posamezne tekme pripravljajo več mesecev, izjemno dobri in pa predvsem težko dosegljivi rezultati.
Pripravam in večletnemu pridobivanju tekaške kilometrine, z vmesnimi preizkusi na lokalnih (pol)maratonih, predani slej ko prej želijo dodati rezultat na enem izmed šestih velikih maratonov. Za to prilagajajo ostale obveznosti, se odrekajo dopustovanju v senci na plaži in zbirajo denar za letalske vozovnice, športno prehrano, tekaško opremo in gnetenje pri fizioterapevtih. Da, stroški so veliki, poleg tega pa so tovrstni športni spektakli brez izjeme poslovno naravnani, zaradi česar je tako rekoč vsaka malenkost na voljo za doplačilo (fotografije, vgraviranje časa, osebni videoposnetek), a je gojenje kulture zdravega življenjskega sloga, spoznavanje drugih kultur in uresničevanje osebnih ciljev kapitalističnemu momentu vsaj enakovredno.
Posel in zgodovina
Generalni pokrovitelj BMW in glavni sponzor Adidas sta le dve izmed številnih blagovnih znamk, ki promovirajo svoje produkte na berlinskem maratonu, poleg prostovoljcev in prekaljenih organizatorjev pa dejansko tudi omogočajo brezhibno organizacijo tako množičnega športnega dogodka. Letošnja registracija je recimo potekala na starem centralnem letališču Tempelhof, kjer je bilo poleg predstavitve uradnih vozil bavarskega velikana v ogromnih hangarskih dvoranah moč izbirati med pestro ponudbo prehrambenih izdelkov, športnih oblačil in raznoraznih drugih pripomočkov. Med najbolj priljubljenimi artikli je bila adidasova majica Finisher, za katero niste zastavili le 30 evrov, temveč tudi zaobljubo o dokončanju maratona.
Četudi je bila denarnica po bolj ali manj impulzivnih nakupih krepko izpraznjena, pomanjkanje denarja nikakor ni moglo biti opravičilo za neogled mesta. Poleg opevanega živalskega vrta s 160 hektarji površine in 9.000 živalskimi vrstami, za skozihod katerega vam bom ušel cel dan, si velja še toliko bolj ogledati večje zgodovinske znamenitosti. Kot v številnih drugih večjih mestih so namreč tudi v Berlinu na voljo »brezplačni« ogledi, in sicer po principu ’daj, kolikor želiš’. Saj ne, da vas odlično urejen javni transport ne bi pripeljal na vse pomembne turistične točke, a precej več odnesete od profesionalnega angleškega vodiča, ki vas z značilnim britanskim humorjem pouči o kipu boginje miru na Brandenburških vratih, slikovito oriše sežig 20.000 knjig na trgu Bebel, opiše Günterjevo znamenito napako, ki je pospešila padec zidu, ali pa vse pripelje na parkirišče, pod katerim se skriva berlinski bunker, v katerem je 30. aprila 1945 Adolf Hitler naredil samomor.
Obiskovalcu pa ne glede na izbor ogleda (ponudba je pestra) zelo hitro postane jasno, da je danes multikulturni in kozmopolitski Berlin mesto z živim spominom na polpreteklo zgodovino. Bolj očiten opomnik na grozote 20. stoletja so med drugim koncentracijsko taborišče Sachsenhausen (nekaj deset kilometrov severno iz mesta), spomenik žrtvam nacističnega nasilja, ki obsega 2.711 različno visokih betonskih blokov v središču mesta in ostanki berlinskega zidu, pri čemer si velja ogledati predvsem znameniti 1,3 kilometrski East Side Gallery na ulici Mühlenstraße. Na pročeljih številnih stavb boste prav tako stežka zgrešili precej očitne vojne rane, ki so ohranjene namenoma. Nemško glavno mesto je zaradi kombinacije ostankov ruševin in moderne novogradnje zanimiva mešanica živahnosti, kakršno najdemo na primer na nekdanjemu središču Vzhodnega Berlina, Alexandrovem trgu, ob boku katerega se dviguje 368 metrov visok televizijski stolp Fernsehturm, in trpkega spomina na drugo svetovno vojno ter kasnejše delitve na zahodni in vzhodni del mesta. Zgodovinska delitev je jasno razvidna še danes.
Maraton, ki ostane v spominu
Številu korakov se ob vsem, kar se da videti, hitro približa številki 20.000 ali 30.000 na dan, tako da previdnost za maratonce ni odveč, sploh ker morajo dan pred tekom vračunati še obvezen iztek. Prav tako je dobro imeti načrt za jutranje opravke, saj se je potrebno do prizorišča prebiti kakšno uro pred začetkom. Ne glede na število prenosnih stranišč boste morali v urnik všteti tudi podaljšano čakanje zaradi malih in velikih potreb ter počasno prebijanje skozi množico. Toda vse priprave in stroški so poplačani v trenutku, ko se na startu, opasani z energijskimi geli in opremljeni z uro za lažje uravnavanje tekaškega tempa, znajdete obdani z več kot 40 tisoč tekaškimi navdušenci, s katerimi se pred začetkom ogrejete s famoznim islandskim skandiranjem. Nič nenavadnega ni, če zaradi velike mase ljudi startno črto prečite 15 minut po uradnem začetku teka vaše hitrostne skupine.
Prične se tekma s časom ter 42 kilometrov in 195 metrov dolg tek, ob katerem bodo nerazumevajoči sodelavci zmajevali z glavo, sploh če boste omenili nezaslišano visok strošek prijave. A v zameno za nekaj trpljenja in otrdele noge v prihajajočih dneh, je bil tudi letos tekač na berlinskem maratonu nagrajen s fantastičnim vzdušjem in konstantnim bučnim navijanjem, zaradi števila udeležencev pa tudi nikoli ni tekel povsem sam, kot se rado zgodi v kasnejših kilometrih manjših maratonov. Izjema je bil kajpak le kenijski šampion Kipchoge, ki je na 25 kilometru za sabo pustil še svojega zadnjega narekovalca tempa, s povprečno hitrostjo 20,8 kilometra na uro pa je četrt čez enajsto že tekel skozi Brandenburška vrata. Medtem je velika večina ostalih tekačev pritekla šele do oznake za 15 ali morda 20 kilometrov. A tudi njihov cilj ni bil več zelo daleč, sploh ker jih je tek vodil mimo številnih znamenitosti, zaradi katerih čas polzi hitreje. Sprva recimo mimo stebra zmage Siegessäule, na vrhu katerega stoji boginja zmage Viktorija, proti koncu pa s pogledom na trg Gendaren, kjer stojijo tri znamenite zgradbe – Nemška katedrala, Francoska katedrala in Koncertna hiša. Od tam nato ni več veliko do slikovitega cilja, za spomin na dosežek pa tiste, ki zaključijo maraton, poleg okrepčila čaka še čudovita spominska medalja, ki za vratom visi v nemških barvah. Sledijo le še fotografiranje, čestitke, pica in pivo ter pot domov.
