Kot elektrikar je Franček, kot ga kličejo v Sloveniji, sprva delal v Ljubljani, ker pa ni zaslužil niti toliko, da bi si lahko najel stanovanje, je spal kar na tleh v delavnici, umivat pa se je hodil k bratu v delavski dom. Po treh letih je imel dovolj životarjenja, saj od doma ni dobil niti centa, zato je pobegnil v tujino. Za začetek v Avstrijo, kjer so ga kot ilegalca zaprli. Selili so ga iz zapora v zapor, priden, kot je bil, pa je že tam začel delati kot elektrikar in si tako ustvaril nekaj prihrankov. Ker je v Avstrijo vstopil nezakonito, tam ni mogel ostati, so mu pa bila vrata odprta kamor koli v svet.
V zaporu so mu pokazali številne brošure. V eni so bile naslikane avstralske plaže. »Sem grem!« se je odločil na hitro. Še isti mesec so mu organizirali letalski prevoz. Nakup karte mu je kreditirala avstralska vlada, ki je takrat krvavo potrebovala delavce, denar pa ji je pozneje moral vrniti.
Prvi dve leti je živel v Sydneyju, se že po štirinajstih dneh zaposlil kot elektrikar v veliki steklarni, si kupil motor in avto ter se kmalu tudi poročil. Po dveh letih sta se z ženo, ki je bila rojena na Dunaju, preselila v Canberro. Tam je osemnajst let delal v vrtnariji. Takrat so veliko pogozdovali in vse so delali na roke, zato v spomin na tiste čase hrani številne lopate. Ena krasi tudi njegovo dnevno sobo v Središču ob Dravi, kjer prebiva, ko je v Sloveniji. »Lopata je moj simbol, kajti omogočila mi je vse, kar sem si v življenju ustvaril. Brez nje ne bi bil, kar sem. Tale v dnevni sobi ni veliko delala, sem pa s tistimi v Avstraliji kopal jarke. Kupil sem več kot sto lopat, vendar nisem vseh sam uporabljal. Z njimi so kopali tudi moji delavci, kajti po osemnajstih letih sem odprl lastno vrtnarijo,« nam svojo poklicno pot opiše Franc Čulek.
Ker ima dve pravi roki, se loti vsega
In doda, da je orodje, pa ne le vrtnarsko, vselej zelo spoštoval. Tudi tisto, ki ga uporablja pri svojem hobiju, to je pri obnavljanju starih hiš. »Kupim jo, jo obnovim in prodam. Večinoma naredim vse sam, za večja dela delavce tudi najamem, a mi potem ostane bolj malo zaslužka. Ker imam dve pravi roki, so lotim vsega – zidarskih, tesarskih in številnih drugih opravil,« nam razloži. Z gradbenim projektom, ki je trajal osemnajst mesecev in v katerem je moral zaposliti odvisnike od mamil, za plače katerih mu je denar zagotovila država, je spravil v žep prvih 100.000 avstralskih dolarjev dobička. »To je bil kapital, s katerim sem kupil in popravil tudi dve stari hiši ob Baškem jezeru (Faaker See) v Avstriji,« pripoveduje Franc Čulek.
Te dni smo ga obiskali v Središču ob Dravi, kjer je kupil podirajočo se hišo in jo v dveh letih tako obnovil, da ima spet mladosten videz. Rojen je bil sicer štiri kilometre stran, v Godenincih, kjer so imeli mlin, oljarno in pekarno. V družini je bilo osem otrok, sedem bratov in ena sestra, sam ima dva sina in hčer. Vsi trije živijo v Avstraliji. Hišo v Središču ob Dravi bo prepisal na starejšega sina. Nameraval jo je sicer prodati, a so mu bili domačini pripravljeni zanjo plačati manj kot 20.000 evrov, nakup in obnova pa sta ga stala okoli 72.000 evrov. »Če pri eni hiši izgubim dve tretjini vloženega denarja, jo pa že raje podarim,« ugotavlja Franček. Opaža, da je v tem pogledu med Slovenijo in Avstralijo velikanska razlika. »Tam vem, da bom, ko hišo obnovim, s prodajo dobil povrnjen celotni vložek, tukaj pa kaže, da tega ne morem pričakovati.«
Za Andreja Šifrerja je kupil kitaro
Franček živi v Canberri, kjer si je zgradil hišo. Prosti čas rad preživlja na štirideset hektarjev velikem posestvu, kjer mu delajo družbo številne živali, tudi koale in kenguruji. In čeprav mu slednji uničujejo ograje in obgrizejo sadno drevje, jih ima rad. To je na vsakem koraku videti tudi v Središču ob Dravi. V dnevni sobi ima kengurujevo kožo, te živali ima tudi na stenskih slikah, izrezljane iz lesa krasijo številne police, pred hišo na samokolnici pa ponosno stoji zelen napihljiv kenguru z boksarskimi rokavicami. Obtežen je z vodo. »Ker ga je odnašal veter, sem moral že trikrat ponj na cesto,« nam pojasni. Pove tudi, da napihljiv kenguru predstavlja boksarja. Tako pravijo rdečim kengurujem, ki so veliki, močni in precej agresivni. Ali kenguruje tudi jé, nas zanima? »Seveda, spečemo jih na žaru ali iz njih skuhamo golaž, vendar le iz mesa pri repu. Drugo je žilavo, kot bi grizel gumo.«
Po številčnosti v Frančkovi dnevni sobi kengurujem sledijo glasbeni inštrumenti – kitara, dve harmoniki, pozavna… Očitno imamo opravka z nadarjenim glasbenikom? »Kje pa, povsem brez posluha sem. Inštrumente kupujem zato, da kdo, ki pride na obisk k meni, zaigra nanje. Neizmerno namreč uživam v poslušanju glasbe, zlasti narodnozabavne, slovenske.« Pohvali se tudi, da je v Canberri kupil električno kitaro za Andreja Šifrerja, ki je imel nastop v njihovem slovensko-avstralskem klubu. Bil je brez kitare, a ker si je Frančku ni uspelo od nikogar sposoditi, sta šla v trgovino po novo. Ta je Andreja čakala v Frančkovi hiši v Canberri, priljubljeni pevec pa mu je čez leto dni na koncertu v Münchnu v zahvalo zapel eno pesem.
Kot živo srebro
Franček vsak dan tudi pridno piše dnevnik. »Ponoči si zapisujem, kaj se mi je dogodilo tisti dan, in zgodi se po sto stvari,« pove. To ne preseneča, saj je gospod pri 75 letih kot živo srebro. Ves dan je v pogonu. Svoje roke hoče imeti zaposlene. Njegov avstralski konjiček je tudi popravilo traktorjev. »Kupujem stare, in ko jih razstavim, popravim in nazaj sestavim, vžgejo in delujejo kot singerice,« se pohvali.
Je tudi zbiralec starega kmečkega orodja, značilnega za bližnje kraje. Doslej ga je odkupil že blizu 1000 kosov, ustaviti pa se namerava nekje pri številu 1500. Takrat ga bo razstavil kot zasebno zbirko, ki bo ljudem na ogled brezplačno. Tudi iz narave ne pride praznih rok. »Poglejte, kaj vse Franček vidi v Dravi,« pokaže vrbove korenine, ki jih je našel v reki, jih pobarval in tako dobil ptiča. V skednju se bohoti tudi borovina, ki spominja na nagega možakarja. Ta kos lesa je našel v gozdu. Zdaj mu išče še partnerico, zato je ponudil petsto evrov nagrade tistemu, ki bi mu pomagal pri tem.
Franc Čulek zna zaslužiti denar, to dokazuje vse življenje. Še pomembneje je, da ga zna tudi dobro obrniti. »Ne potepam se po gostilnah. Tam tudi nikoli ne iščem ne delavcev ne podjetnikov, kot je navada v Sloveniji.« Da zna delati z denarjem, je dokazal tudi v slovensko-avstralskem klubu v Canberri, katerega predsednik je že dvanajst let. Ko ga je prevzel, je imel 3000 članov in minus na računu, zaradi česar niti položnic niso mogli plačevati. »Danes imamo okoli 300 članov, na banki pa 200.000 avstralskih dolarjev. Članarina znaša le tri dolarje na leto. S tem ne zaslužimo veliko. Društvo se preživlja z najemninami za parkirišča, cerkvi dajemo v najem tudi prostore nekdanjega balinišča. Poleg tega prirejamo zabave, poroke, zaroke… Od vseh klubov v Avstraliji imamo največ slovenskih pijač. Ponujamo laško pivo – nekega dne sem ga v šestih urah prodal kar sto zabojev – in tudi najrazličnejša vina, od cvička, terana, jeruzalemčana, janževca, haložana. Leta 1972 smo prvič naročili poln ladijski zabojnik slovenskih vin. Imeli smo tudi jeruzalemski traminec – staro vino, ki je bilo kot olje, povpraševanje po njem pa je bilo izjemno. Vina so nas stala manj kot dolar za liter, prodajali pa smo jih po šest do sedem dolarjev. Tako smo z enim zabojnikom vin skoraj poplačali dolg kluba,« sklene Franček.
