Alfredo Rutar, Argentinec slovenskih korenin iz Trsta: Učenje slovenščine ob jutranji kavi

»Ne. Moja babica po očetovi strani je bila kreolka oziroma Argentinka. Moj ded po očetovi strani Ludvik Rutar pa je v Argentino prispel leta 1929 iz Tolmina. Babico je spoznal med delom v mestu Curuzu Cuatiá na severovzhodu Argentine. Z mamine strani imam stare starše, ki so prišli iz Vidma, druga dva pa iz Doberdoba, to je majhna vas med Gorico in Trstom.«

»Jaz nisem ničesar vedel o Sloveniji. Zame je bil dedek iz Italije, ker je v njegovem rojstnem listu pisalo Tolmin, Gorizia, Italija. Leta 2008 sem se odločil, da grem na potovanje po Evropi. Bil sem v Barceloni in nekega dne sem našel poceni letalsko vozovnico do Benetk. V tistem obdobju sem menil, da se moram življenju prepuščati brez načrtov. Brez razmišljanja sem jo kupil. Spomnim se, da je bilo to 25. septembra 2008, star sem bil 34 let. Prispel sem v Benetke in šel do železniške postaje, da bi kupil vozovnico do Tolmina, ker je bil zame Tolmin del Italije. Prodajalec me je čudno gledal in rekel, da v Tolmin ne morem. Vprašal sem ga, ali lahko grem v Gorizio. In mi je prodal vozovnico do Gorice. Ko sem šel na vlak, niti nisem vedel, da bo šel vlak čez mejo, samo nenadoma so ljudje okoli mene nehali govoriti italijansko in so začeli uporabljati jezik, ki ga nisem razumel. Na avtobusni postaji v Gorici sem kupil vozovnico in uro pozneje sem bil že na poti v Tolmin. Vse je bilo zelo čustveno in razburljivo. Med prvimi stvarmi, ki sem jih tam videl, je bil hotel z mojim priimkom, Rutar. Mislil sem, da smo v sorodu, ampak potem sem ugotovil, da ne.«

»Moj dedek je umrl, ko sta bila moj oče in stric še zelo majhna. Takrat so se izgubili vsi stiki s Slovenijo. Velikokrat smo skušali najti sorodnike, ker smo vedeli, da je v Tolminu ostala sestra mojega dedka. Ampak brez uspeha. Ko sem prispel v Tolmin, nisem vedel, kje naj začnem iskati. Na cesti sem srečal nekega meščana in ga vprašal, kje bi lahko dobil podatke o svoji družini. Poslal me je do župnije, češ, naj si ogledam rojstne evidence. Tam je duhovnik res hitro našel evidenco o mojem dedku, njegovi sestri in še njenih sedmih otrocih. Poklical sem enega od njih in nemudoma mi je odgovoril, da me čakajo. Peš sem se odpravil do sosednje vasi Poljubinj, kjer so živeli, in tam spoznal bratranca mojega očeta, ki me je takoj pripeljal do drugega in ta do naslednjega in tako naprej do vseh sedmih. Eden od njih mi je rekel: 'Neverjetno, pred dvema tednoma smo se na praznovanju rojstnega dne spraševali o tisti veji naše družine, ki je šla v Argentino.' Dva tedna pozneje pa pridem jaz.«

»Pravzaprav sem prvič lahko ostal le tri mesece, saj sem prišel z argentinskim potnim listom. Zato sem moral nazaj v Argentino. Ko sem pridobil slovensko državljanstvo, sem se dokončno preselil. To je bilo 29. marca 2009. Nekaj let sem živel v Tolminu, nato sem se preselil v Ajdovščino, Gorico, nekaj časa sem živel v Ljubljani, zdaj pa že pet let živim v Conconellu v Trstu s partnerico Valentino, ki je zamejka, in najino hčerjo Ileano, ki je stara dve leti.«

»Sem učitelj tanga. Torej sem učil v Tolminu, Ajdovščini, Idriji, Novi Gorici. Zdaj učim tudi v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu. Imel sem tudi druge službe. Nekaj let sem delal v Hiši Franko v Kobaridu. Leta 2011, ko sem se preselil v Ljubljano, sem dve leti nadomeščal hišnika v javnem vrtcu. Bil sem tudi mojster žara, zdaj sem v Trstu tudi električar.«

»Sam sem se naučil. Nisem človek, ki bi se učil iz knjig. Imam drugačno metodo. Jezik moram videti, napisati, govoriti in tako se ga počasi naučim. Zato sem vsak dan študiral ob jutranji kavi. Prisilil sem se, da se naučim pet besed na dan. Naredil sem si seznam glagolov. Ko sem napredoval, sem se naprej prisilil, da slovenščine ne mešam več z besedami v španščini ali italijanščini. In tako mi je uspelo.«

»Če bi si lahko izbral, kje bi živel, bi se odločil za Slovenijo. Tako v Tolminu kot tudi v Sloveniji so bili ljudje zelo prijazni do mene. Toda tu, v Italiji, se stvari spreminjajo. Povprečen Italijan ne mara ne Slovencev ne Hrvatov. Mogoče je tako samo v Trstu, ne bi vedel. Sprva, ko sem se preselil v Trst in še nisem poznal problematike, me je Valentina, moja partnerica, opozorila: 'Boš že videl, oni nas imajo za manjvredne.' Sčasoma sem ugotovil, da je to res. To mi ni všeč. V Trstu so Slovenci zaradi tega narodno zelo zavedni. Ko ugotovijo, da obvladaš slovenščino, te nikdar več ne ogovorijo italijansko. Lepo se mi zdi, da želijo obdržati svoj jezik in kulturo.«

»Kot Argentinec, čeprav na prvi pogled nisem videti kot povprečen Argentinec, ampak kot Slovan. V Italiji imajo radi Argentince, ampak jaz sem Argentinec, ki govori slovensko, zato sem za Italijane nekakšen čudak.«