»Fizični teater je veja gledališča, pri kateri igralec izraža svoje misli, ideje in občutke s celim telesom. V vaje fizičnega teatra sodita telesna mimika in klovnovstvo, sodobni ples pa služi kot gibalno orodje. Uporabljamo tudi govor, vendar z besedilom ne razmetavamo. Povemo samo ključne stvari, besedilo je pogosto samo dodatek.«
Diplomo ste si prislužili po dveh letih študija v plesnem centru Moveo v Barceloni, študij pa ste zapečatili z zaključno predstavo. Kaj ste v njej prikazali?»V predstavi To je moja roka smo združili vse, kar smo se v dveh letih naučili. Osnova zanjo je bila knjiga Mož, ki je imel svojo ženo za klobuk. Gre za opis nevroloških bolnikov nekega zdravnika. Ta se je spremenil iz človeka, ki opisuje primere, v človeka, ki ima čustva do svojih bolnikov. Vse gibalne impulze smo črpali iz knjige. Želeli smo ohraniti sporočilo, da to niso samo bolniki, ampak da so del družbe. Strah nas je bilo, da bo občinstvo dobilo občutek, kot da se iz motenj norčujemo, ali pa da bo predstava preveč depresivna. A sodeč po občinstvu, ki se je odzvalo zelo ganjeno, tudi s solzami, nam je uspelo predati pravo sporočilo. Gledalci so nas opozorili, da mora predstava v svet, da ne sme ostati le pri šolskem projektu. Poskusili bomo, čeprav se dve od osmih diplomantk vračata v rodno državo. Študij nas je začelo 18, z različnih koncev sveta, na koncu drugega letnika nas je ostalo le še osem, in to samo ženske.«
Je bil študij tako naporen?»Zelo naporen. Ne samo telesno, tudi duševno. Vsak dan se moraš prek različnih izzivov soočati sam s sabo in svojimi strahovi. Profesorji delajo na osebni ravni in vsakega študenta dobro poznajo. Tako kot prednosti tudi tvoje šibkosti izpostavijo vpričo drugih študentov in ti povedo, da bo treba na tem še delati. Tisti, ki so svoje slabosti želeli pomesti pod preprogo, so opustili študij. Sama sem že prej dobro poznala svoje težave. Hotela sem se 'vreči v vodo' in delati na tem. Prav zato je bila sošolka, ki je diplomirala z mano pri 19. letih, desetletje mlajša od mene, najmlajša študentka v zgodovini šole. Uspešen zaključek študija je mogoč šele, ko dosežeš zadostno zrelost in moč.«
V boju za pravice
Ste zdaj, ko ste študij končali, drugačni, kot ste bili na začetku?»Čutim, da sem močnejša. Bolj se zavedam sebe, svojih misli, idej, vsega, kar imam v sebi. Zdaj lahko to bolje branim kot prej. Profesorji so nas učili, da moramo najprej sami popolnoma verjeti v svoje delo, preden želimo, da drugi, tudi gledalci, verjamejo vanj. Naučili smo se tudi, da gledalcem ne smemo vsiljevati svojega mnenja. Povabimo jih in jim pokažemo prosto pot za razmišljanje, zato moramo imeti zelo dodelan nastop, da vemo, kaj želimo sporočiti. To so stvari, ki so uporabne tudi v vsakdanjem življenju.«
Pred študijem ste morali prestati nenavadno avdicijo.»Res je. Profesorjev ni zanimalo samo, kaj sem počela v preteklosti. V uro in pol dolgem intervjuju ob avdiciji so me podrobno spraševali, kakšne so moje navade dela, ali znam delati v timu, kako in kdaj se bom preživljala, ko bom v Barceloni, kaj bom počela v prostem času. Zanimalo jih je, kako bom uporabila čas med študijem.«
Torej ste se v Barcelono preselili z natančnim načrtom?»Imela sem denarni načrt za plačilo šole in vedela sem, da potrebujem denar tudi za življenje. Na Bledu sem na festivalu svinga spoznala španske učitelje tega plesa, med njimi je bila tudi lastnica plesne šole. Že maja, ko sem bila na avdiciji, me je povabila na pogovor za delo; tega sem dobila, ko sem se oktobra preselila v Barcelono. V dveh letih sem spoznala ogromno zanimivih ljudi med poučevanjem plesa.«
Kako ste doživljali Barcelono, kamor ste se preselili pred slabima dvema letoma ravno v času volitev in boja za katalonsko neodvisnost?»Predvsem sem bila navdušena, s koliko strasti in volje tamkajšnji prebivalci argumentirano zagovarjajo svoje pravice. Na ulici so bili vsi, od mladih do starih, in tako je vedno, kadar gre za njihove pravice. Na politiko gledajo prek vpliva na kakovost njihovega življenja. Zanimivo je bilo, da smo o dogajanju in o protestih razpravljali tudi v šoli. Profesorji so nas seznanili z odločitvijo, da bodo vrata šole med protesti ostala zaprta, in nam pojasnili, kaj želijo s tem sporočiti. Nam pa so dali priložnost za odziv in samostojno odločitev, ali se bomo protestov udeležili. Tako smo se pogovarjali tudi o posameznih pravicah v drugih državah, iz katerih smo prihajali. Ugotovila sem, da se v Sloveniji o osmem marcu še vedno govori kot o prazniku, ob katerem moški ženskam podarijo rožice. Prikritih težav z uveljavljanjem ženskih pravic se po mojih opažanjih v Španiji zavedajo veliko bolj kot pri nas.«
Promet teče gladko
Se v Barceloni počutite bolj v Španiji ali bolj v Kataloniji?»Zdi se mi, da sem predvsem v Kataloniji. Napisi v mestu so v katalonščini, tudi ljudje se med sabo pogovarjajo katalonsko.«
Kakšna je Barcelona kot mesto za življenje?»Mesto ima dva milijona prebivalcev, zato me preseneča, kako lahko prav z vsakim, naj bo to v baru, trgovini ali kje drugje, hitro navežeš osebni stik, ne da bi se bal, da bi to preraslo v kar koli. Navadila sem se, da se sproščeno pogovarjam z natakarji v lokalu, voznikom avtobusa. Ko to počnem v Sloveniji, izpade nenavadno.«
Mesto slovi tudi po naprednosti na področju trajnostne mobilnosti. Ste tovrstne dobrobiti občutili tudi vi?»Promet je zelo pretočen, redko je gneča, kar je sicer v nasprotju s stereotipi o ležernem značaju Špancev. Med protesti ob zaprtju tamkajšnjih politikov so v Barceloni zaprli glavno diagonalno cesto, šestpasovnico skozi mesto. Ljudje so se na njej zbirali s prižganimi svečami, s katerih je kapljal vosek. Zaradi čiščenja tega je bila cesta zaprta ves teden. Promet so speljali po drugih ulicah, kar ni povzročalo zastojev ali nezadovoljstva. Prebivalci so se hitro prilagodili. Je pa res, da je v mestu namesto avtomobila za prevoz na voljo veliko alternativ in vse so zelo uporabne. Mesto je prevozno s kolesom in prepleteno z mrežo prog metrojev, vlakov, avtobusov, ki se ne zataknejo v prometnih zamaških, ampak te hitro pripeljejo na cilj.«
Ali v Barceloni kljub temu pogrešate kaj slovenskega?»Ko sem dlje časa v Barceloni, pogrešam zeleno travo, drevesa in svež zrak. In seveda ješprenj, ki ga skuha moja stara mama, kakovostno pitno vodo in celo burek. Zelo pogrešam tudi slovenski jezik, ki sem ga od selitve v Barcelono začela zelo ceniti. Ne samo knjižnega, tudi posamezna narečja. Letos sem v plesni šoli učila tudi otroke in varuška deklice, ki sem jo učila, je bila iz Kopra. Kako sva klepetali!«
Ste s seboj iz Slovenije prinesli tudi kaj »nepotrebne prtljage«?»S sabo sem vzela tisto tipično slovensko nesamozavest, občutek, da nismo nikoli dovolj dobri. Opažam, da nisem edina Slovenka v tujini s to težavo. Začela sem se je zavedati šele v Barceloni, ki je zelo odprto mesto in podpira umetnike. Ko pridem v domovino, imam še vedno občutek, da se moram ves čas zelo dokazovati, medtem ko v Barceloni lahko delam, kar znam in želim, in sem sprejeta s spoštovanjem. Razumem pa tudi, da so v Sloveniji, morda posebno na Gorenjskem, v ospredju druge vrednote. Bolj kot obiskovanje gledališč in drugih umetniških ustanov se spodbuja hoja v naravo, v hribe.«
Se kljub diplomi v roki po počitnicah v Sloveniji vračate v Barcelono?»Vračam se jeseni. Še naprej bom učila sving, poskušala bom na oder postaviti kakšen samostojni projekt ali morda v sodelovanju s kakim glasbenikom. Se pa navajam na misel, da bi lahko delovala na obeh koncih, v Sloveniji in v Barceloni. Ne maram potovati, a letalske povezave so dobre in razdalje niso tako velike.«
