Alenka Zeme je zaposlena v Cambridgeu na raziskovalnem inštitutu, ki povezuje industrijo in univerzo. Njeno delo obsega marsikaj, vse od upravljanja projektov do iskanja novih priložnosti za pridobivanje javnih sredstev iz Evropske unije in Anglije, kjer imajo poseben fond, namenjen le raziskavam. Dela tudi pri različnih raziskovalnih projektih, kjer ostaja kot inženirka tesno vpeta in povezana s svojo stroko, kemijo.
»Eden takih projektov je reciklaža plastike. V angleških hišah imajo pogosto po tleh tapison, ki je običajno narejen stoodstotno iz polipropilena, to je vrsta plastike. To je velik problem, saj Angleži menjajo tapison na pet do deset let in potem imajo na tone tega odpadnega materiala. Zdaj smo iznašli posebno tehnologijo, ki razkraja tapison in s katero pridobivamo čisti polipropilen, ki ga lahko uporabljamo za marsikaj. Veliko projektov imamo tudi na temo oplaščevanja, po angleško je to coating. Pri solarnih celicah je vedno problem, ker se hitro umažejo in potem absorbirajo manj svetlobe, izkoristek je manjši in niso tako dobičkonosne, kot bi lahko bile. Mi pa delamo poseben plašč za solarne celice, da prah, umazanija in voda zdrsnejo z njih. Zanimiv je tudi projekt 'anti icinga' oziroma sistemov proti zmrzovanju za letalsko industrijo. Na letalih namreč uporabljajo protizamrzovalne tekočine, ki so nevarne za okolje, mi pa delamo poseben premaz, s katerim se letalo premaže enkrat na pet do deset let in potem ne zmrzuje pri ekstremnih temperaturah 12.000 metrov nad tlemi,« razlaga Alenka Zeme o projektih, s katerimi se ukvarja.
Za kemijskega inženirja so poklicne možnosti in izpolnitev kariernih izzivov v Cambridgeu resnično nepopisne, se strinja sogovornica.
»Veliko sodelujemo s svetovno znanimi podjetji, kot so Airbus, Boeing, Rolls-Royce, Nivea, AkzoNobel in druga. Takih izkušenj v Sloveniji niti približno ne bi mogla dobiti. Vseskozi se tudi odpirajo nove priložnosti in nihče ne komplicira, če si ob delu odpreš še svoje podjetje in delaš kaj zase,« pravi Zemetova.
Zajtrk na kolidžu
Na drugi strani se v tem starem in pregovorno elitnem univerzitetnem mestu stekajo danes številne svetovne kulture. »Cambridge je večkulturno mesto in s tega vidika ga prav obožujem, saj to širi mojo splošno razgledanost. Ko greš na kosilo, sediš za mizo z vsem svetom, in to mi je zelo všeč. Veliko je hindujcev in muslimanov, ki so me poučili o svojih kulturah. V našem podjetju imamo tudi molilnico za določene vere, takšno molilno sobo, in tako lahko zaposleni molijo tudi med službo. To je res lepo. Vsi tu so zelo tolerantni do različnih kultur in jih sprejemajo,« pove.
Alenka Zeme živi zunaj mesta, kjer tudi stoji tehnološki center, v katerem dela. Tako se vozi tja kar s kolesom. »Ob osmih sem na sedežu podjetja in priznam, da sem ena prvih tam. Moj delovnik traja sedem ur, eno uro imam za malico, a to je zato, ker smo del univerze, sicer traja delovnik v Angliji sedem ur in pol. Opoldne grem na malico, včasih pa ta čas izkoristim za skok v telovadnico v tehnološkem parku. Delam do pol petih, in če nisem šla prej v telovadnico, grem po službi. Tam sem pogosto in rada, telovadnica je povsem nova in notri imamo tudi plezalno steno in bazen. Po telovadbi preživljam čas s prijatelji, včasih gremo na pijačo ali kaj pojest, včasih sem le doma. Trudim se, da si dela ne nosim domov, razen res izjemoma. Imam fleksibilen delovnik in možnost dela od doma, ne žigosamo se, zato lahko prideš v službo in greš, ko želiš. Vse je zelo fleksibilno in šefi so glede tega zelo tolerantni, saj vsi vemo, kaj je naše delo in da mora biti narejeno,« navaja Zemetova.
Konce tedna ima proste, zato gre, če je vreme lepo, ob sobotah na tek. »V vseh večjih parkih po Angliji organizirajo ob sobotah petkilometrski tek. Prijetno je na tak način začeti dan. Včasih se dobim tudi s kolegico, ki je profesorica angleščine, in potem trenirava jezik tako, da me sproti popravlja, saj se trudim vseskozi izpopolnjevati angleščino. Zvečer gremo s prijatelji na pivo, saj je blizu mojega doma pivnica, kjer je ob sobotah glasba v živo. V Angliji so zelo popularni zajtrki, v Cambridgeu pa so ti res nekaj posebnega na kolidžih, to so takšne ogromne dolge dvorane v stilu Harryja Potterja. Velikokrat grem ob koncih tedna v London, če je tam kakšen dogodek, poleti pa je še posebno lepo v Cambridgeu, ko so ob reki koncerti. Rada tudi potujem, Škotska je izjemno lepa, a vse v Angliji je daleč. Tu okoli Cambridgea je ravnina in do prvega hriba je tri ure vožnje. Če se odločimo hoditi, gremo s prijatelji v soboto zgodaj zjutraj na pot in pridemo domov v nedeljo zvečer. Angleška pokrajina je namreč božanska s to njihovo travico, gradovi in jezeri. To so moji najljubši vikendi, obenem pa tudi stvari, ki te vlečejo nazaj domov. Nič ni blizu, in če hočeš kaj lepega videti, se moraš voziti pol dneva,« pravi Alenka Zeme, ki je pred kratkim razkazala svojim sodelavcem tudi Slovenijo. »Ena od sodelavk je priznala, da če se ne vrnem jaz v Slovenijo, se bo namesto mene ona, saj jo je naša država tako zelo očarala,« še doda.
Nepraktična tradicija
Seveda tudi v Angliji ni vse božansko. »Vrtci so zelo dragi in stanejo od tisoč funtov dalje, ženske pa imajo le šest mesecev porodniškega nadomestila. Velikokrat se tako zgodi, da se ženske po rojstvu otroka ne vrnejo v službo, ampak zaradi visokih stroškov varstva ostanejo doma. Če želi ženska delati kariero in biti mama, je to v Angliji zelo težko. Tudi njihov šolski sistem mi ni všeč. Javne šole so znane kot slabe, zasebne pa so drage. Visoke so tudi najemnine v Cambridgeu, pod tisoč funti je težko dobiti dvosobno stanovanje. Potem so tu še sprotni stroški, kar precej znese. Zlati trikotnik v Angliji sestavljajo Cambridge, Oxford in London, to so najdražja mesta,« pove.
»Grozne so tudi ceste,« izstreli, »in če se slučajno zgodi, da pade pol centimetra snega, se zaprejo podjetja, ker ljudje ne znajo voziti v snegu in nihče nima zimskih gum. To se je zgodilo lani in potem tudi meni ni bilo treba v službo. To je bilo res smešno.«
Zanimiva so ji tudi nekatera angleška nasprotja. »Po eni strani so Angleži zelo napredni, po drugi pa se še vedno držijo svojih čudnih tradicij, ki nimajo logike. Kot sta na primer dve pipi, ena za toplo in druga za mrzlo vodo, zdaj pa si umij roke! Še vedno se tudi držijo svojih merskih enot in govorijo, da so močni za pet stonov, torej kamnov. Povsod imajo milje, na prometnih znakih in na števcu avtomobila. Na začetku, ko sem se še privajala na drugo smer vožnje, pa sem vedno odpirala okno, ko sem iskala prestavno ročico. Angleži imajo radi svoje šove in se o tem veliko pogovarjajo. Šale pobirajo iz komičnih nanizank, kot je bil Fawlty Towers. Tako da sem pogledala njihove najbolj stereotipne nanizanke in filme, da vem, o čem se pogovarjajo, ko pride do kakšnih šal,« hudomušno našteva nekatere angleške posebnosti.
Načrti A, B, C, D
Na življenje v Angliji se je Alenka Zeme navadila, a njihovih navad ni prevzela. »Še vedno imam raje kavo kot čaj,« se zasmeje, potem pa se vendarle spomni. »Nekaj sem le prevzela. Zelo rada grem na zajtrk in tega prej nisem počela. Zdaj pa si tudi doma naredim angleški zajtrk z jajčki, slanino, fižolom, gobicami in paradižnikom. Ter kavo.«
V Angliji je v zadnjih mesecih brexit dnevna politična tema, ki tudi v vsakdanu Britancev zaseda pomembno mesto. »Naše podjetje ima veliko načrtov, A, B, C, D, za različne scenarije, ki se utegnejo zgoditi. A vsi so na splošno nezadovoljni in nočejo govoriti o tem, ker se načrti spreminjajo iz dneva v dan in že naslednji dan se lahko neki dogovor spremeni. Vemo, da dobiva Anglija ogromno denarja iz EU za raziskave in projekte, zato vsi, ki se ukvarjajo s poslom, vedo, da bo problem, ko bo prišlo do brexita. Bolj izobraženi ostajajo proti brexitu, tisti, ki niso zadovoljni z ničimer, so za brexit in da gre ves milijon Evropejcev domov,« spregovori Alenka o politično najbolj vroči temi na Otoku.
Sama bo za zdaj ostala v Veliki Britaniji, kako dolgo, ne ve. »Vse je odprto. Tu sem se naučila ogromno, prilagodila sem se tukajšnjemu življenju, počutim se dobro in imam lepo življenje, toda vseeno se tu ne počutim doma in ne predstavljam si tu ustvariti družine. Manjkajo mi hribi na dosegu roke, manjka mi sneg. V enem obdobju življenja se mora človek odločiti, kaj mu pomeni več, kariera ali kakovost življenja na osnovni ravni. To pa definitivno pomeni vrnitev, vsaj v Evropo,« realno odvrne Alenka. V Evropo, torej je neka simbolna razlika med otokom in celino? »Da, jaz vedno rečem, da grem na Otok. Ker je res otok. In ti Angleži so res posebni,« smeje sklene.
