Radovljičan dr. Gašper Kokot se je takoj po zagovoru doktorata iz fizike pred šestimi leti odpravil v svet. Najprej na univerzo v švicarskem Zürichu, poltretje leto zatem pa v Združene države Amerike (ZDA), kjer živi in raziskuje še danes. Ukvarja se z aktivnimi mikrodelci, ki bodo pomembno pomagali krojiti prihodnost človeštva.
Na podoktorskem programu raziskuje na dveh ustanovah v zvezni državi Illinois v ZDA: v nacionalnem laboratoriju Argonne v Čikagu in na tamkajšnji univerzi Northwestern. V domovino se je za kratek čas letos poleti vrnil po dveh letih. »Po eni strani ni toliko dopusta, da bi si lahko privoščil pogostejši obisk v Sloveniji, po drugi strani je Čikago, kjer živim, daleč in letalske karte stanejo predvsem v času počitnic precej več kot za povezavo med kakšnim drugim mestom v Združenih državah Amerike in Evropo,« ugotavlja.
Čez lužo živi s svojo ženo iz Venezuele. »Spoznala sva se na enem od mojih popotovanj, rad hodim po svetu z nahrbtnikom,« pravi doktor fizike. Kljub vsemu se domov rad vrne in najprej poteši lakoto s kakšno domačo dobroto. »Tokrat sem najprej pojedel domače štruklje. Pripravljam jih tudi v Ameriki, vendar se mi zaradi drugačne kakovosti sestavin zdi, da to ni ista jed,« opozarja.
Pri svojem raziskovanju se ukvarja z »manipulacijo aktivnih mikrodelcev«. Kaj to pravzaprav pomeni? »Predstavljamo si, da bodo materiali v prihodnosti drugačni od materialov, ki jih poznamo zdaj. Verjetno se bodo sposobni prilagajati spremembam. Če se bo nekaj drastičnega v okolju spremenilo, se bodo spremenile tudi lastnosti materiala. To pa pomeni, da bo lahko takšen material za nas opravljal tudi kakšne naloge,« Kokot poenostavlja svoje področje raziskovanja. Tovrstna dognanja bodo na primer lahko pospešila kemijske procese v čistilnih napravah in pripomogla k učinkovitejši diagnostiki v medicini. »Odgovor na to vprašanje vedno prilagajam znanju sogovornikov,« pojasni z nasmehom.
V tujino šel zaradi mešanice želja in nuje
Kokotov odhod v tujino je bil mešanica želje in nuje. »Vsaj za tiste, ki delamo v znanosti, posebno fiziki in drugih naravoslovnih vedah, je v navadi, da nekaj podoktorskega usposabljanja opravimo v tujini. To je del karierne poti. Pri meni so jo sooblikovale razmere v znanosti v Sloveniji, saj so se ravno ob zaključku mojega doktorata sredstva za znanost začela močno krčiti. Doma nisem imel možnosti za nadaljevanje svojega dela. Zdaj upam, da se bo to spremenilo,« pravi. Z veseljem bi se v prihodnje lotil kakšnega projekta v Sloveniji, odkrito pove.
»Ne bi rekel, da so v Sloveniji stvari slabe, bi bile pa lahko boljše,« razmišlja. Poleg financiranja je za uspešno raziskovanje v znanosti pomembna tudi infrastruktura, na primer laboratoriji in njihova opremljenost, ki odpira možnosti za izvedbo eksperimentov. »Včasih sem delal veliko eksperimentov, ki so zahtevali čisto sobo. To je prostor, v katerem ni niti delčka prahu, a je v Sloveniji ni. V tem primeru je treba eksperimente prilagoditi ali pa jih izvesti v sodelovanju s kakšno institucijo v tujini. To ima poleg prednosti, to je sodelovanje, tudi slabosti. Z vzorci je treba potovati naokrog, kar je časovno zamudno.«
Za uspešno raziskovanje je po njegovem mnenju pomembna tudi kakovost kadra, s čimer v Sloveniji ni težav, težave so le pri njegovem financiranju. Pozna veliko vrstnikov, ki so se odločili za odhod v tujino, od koder se ne nameravajo vrniti. »To je škoda, ker je naša država veliko vložila v njihovo izobraževanje, dobrobiti pa zdaj prepušča drugim državam. Po mojem mnenju Slovenci zelo uspešno delujemo v znanosti in škoda je, da doma nimamo več priložnosti,« meni in dodaja, da se je nekaj njegovih vrstnikov zaradi takšnih razmer celo odreklo raziskovanju in se usmerilo v gospodarstvo tako pri nas kot v tujini. Iz izkušenj z delom s študenti na ameriški univerzi pa lahko tudi sam potrdi odličnost slovenskih študentov, po kateri vsaj na področju fizike ti slovijo po svetu.
Prostega časa 34-letnik v Čikagu nima prav veliko, zato se v družabno življenje številnih Slovencev ali njihovih potomcev v mestu in okolici ne vključuje pogosto. Njegov delovnik je odvisen od tega, ali se ravno ukvarja s kakšnim eksperimentom. Takrat preživi v laboratoriju ves dan. »So pa tudi dnevi, ko je treba analizirati rezultate, pisati prijave na razpise, urejati rokopise za znanstvene objave. Lahko bi rekel, da je moj tipičen delovni dan predvsem netipičen,« se poigra z besedami. To mu ni tuje, saj je v preteklosti, ko je imel več prostega časa, pisal tudi kratke znanstvenofantastične zgodbe.
Kruh z dvojno ceno
Raziskovanje in znanost nista področji, polni svobode, kot si mnogi predstavljamo. »Stvari je treba početi kakovostno in hitro,« pravi Gašper Kokot, a se sprašuje, ali je to dolgoročno smiselno. »Morda se ne poglobiš toliko v kak težji problem, ki ga lahko sprva sploh ne vidiš ali pa ne vidiš njegove uporabne vrednosti na primer v naslednjih petih letih. Za nekatere stvari zmanjkuje časa oziroma financ,« odkrito pove.
Med razmišljanjem o stvareh, ki jih v Ameriki pogreša, se vrnemo k domačim štrukljem. »Predvsem pogrešam kakovost hrane, kot jo poznam iz Slovenije. Podobno kot drugod je v Ameriki na voljo več stopenj kakovosti hrane, ki so odvisne od tega, koliko si pripravljen zanjo plačati. Ampak poceni hrana, če se smem tako izraziti, je v Sloveniji veliko boljša od poceni hrane v ZDA,« pravi. Najbolj ga je presenetilo ameriško dojemanje kruha. »Pod imenom kruh tam poznajo predvsem toast, narezan na kose. Takšen kruh, kot ga jemo v Sloveniji, jemljejo za nekakšen umetniški evropski izdelek, ki ima temu primerno tudi dvojno ceno,« opisuje.
Vsem znanstvenikom in ostalim, ki se jim odprejo vrata v tujini, pa za konec svetuje: »Zgrabite vsako priložnost. Domov se lahko kadar koli vrnete, obogateni z izkušnjami iz tujine. Ne samo strokovnimi. Zanimivo je na primer opazovati, kako se stvari organizirajo v tujem laboratoriju, v podjetju. Takšnih izkušenj se ne da dobiti nikjer drugje,« opozarja doktor fizike in dodaja, da so hkrati tudi zelo koristne v vsakdanjem življenju.
