»Po navadi je zelo suha vročina, tako da se jo lažje prenaša.« Vreme je sploh ena redkih stvari, ki Ano Pincolič v Omanu zmoti. Predvsem ji ni všeč, da vse poletje preživijo v klimatiziranih prostorih, ker je zunaj pač prevroče: »Res škoda, ker je Oman prelepa država in bi rada videla veliko krajev. Zato pa so zime odlične – 25 stopinj in sonce.«
Ana Pincolič živi v Omanu pet let. Tja je prišla zaradi fotografij. A začnimo v Posavju, od koder je doma. Njena družina živi v Oštrcu nad Kostanjevico. Po srednji šoli v Brežicah se je odločila za študij na Danskem, kjer je štiri leta študirala na Mednarodni alternativni pedagoški univerzi. V sklopu šolanja je pol leta delala v Angoli. Takrat je poučevala odrasle, pozneje pa je poučevala tudi v danskih prevzgojnih zavodih. Potem je veliko potovala, bila je tudi v Argentini, kjer je raziskovala argentinske Slovence, saj tudi del njenih sorodnikov živi tam. Že takrat je vedela, da ne bo več prišla poučevat v Slovenijo. Iskala je šole po svetu in prijateljica ji je povedala, da iščejo učiteljico v Mozambiku.
V Arabijo zaradi fotografij
Januarja 2012 je res postala učiteljica na mednarodni šoli v mozambiškem mestu Pemba. »Mozambik je prelepa država, še nikoli nisem videla tako lepih plaž. Toda revščina, ki jo tam vidiš, je neizmerna. Prav tako se nisem počutila varno, ker je varnost tam res zelo vprašljiva. Mnogo ljudi ima tam pred hišo nenehno varnostnika. Zaradi tega sem bila ves čas v stresu in si nisem želela ostati v takem ozračju,« razlaga o svoji mozambiški izkušnji.
Po letu in pol v Afriki se je odločila, da bo poiskala delo v kakšni drugi državi. Pri prijatelju je na facebooku videla fotografije Omana. »Prevzela me je lepota vadijev in puščave,« se spomni. Poslala je prošnje za delo na nekaj mednarodnih šol v Omanu in res je dobila delo učiteljice drugega razreda v mednarodni šoli v Muškatu. »Da, v Omanu sem zaradi fotografij na spletu,« se je zasmejala.
Tako zdaj vse te prelepe kraje Omana – kadar ni prevroče – obišče sama. Vsaj enkrat ali dvakrat na leto gre šotorit na Jabel Šams, Sončno goro, z 2818 metri najvišjo goro Omana. Navdušujejo jo tudi vadiji, suhe puščavske doline. Značilnost Omana je, da je edina država na Arabskem polotoku, ki jo doseže monsun. V monsunskih mesecih tako narava v okolici mesta Salalah na jugu države, tik ob jemenski meji, ozeleni, zato hodijo takrat tja na počitnice prebivalci z vsega Arabskega polotoka.
Ani Pincolič se zdi Oman ta trenutek popolna država: je varna, ima dobro službo, ljudje so prijazni. Edino, kar jo včasih malo zmoti, je to, da je tam sama. »Včasih si res želim, da bi imela tu družino. A to nikakor ni razlog, da bi zapustila Oman,« razmišlja Ana Pincolič. V petih letih svojega bivanja tam je opazila, kako zelo se spreminja omanska družba. Na ulicah recimo opaža čedalje več žensk, ki hodijo v telovadnico, na plažo, so aktivne. »A glavnina ljudi na ulici so še vedno moški,« pripomni.
Prav tako je opazila posledice načrtne omanizacije družbe. Tako kot v drugih zalivskih državah je bila in je še večina delovne sile tujcev, poleg Evropejcev so to delavci iz azijskih držav, predvsem iz Bangladeša, Indije, Pakistana, Malezije, Filipinov.
»Ampak Omanci vse več delajo v najrazličnejših panogah, kar me veseli, saj tako ne bodo zanje vsega delali tujci. Seveda mi je popolnoma jasno, da Omanci še naslednjih sto let ne bodo delali na gradbiščih,« je dodala. Delavci iz azijskih držav se ji včasih prav zasmilijo: »Če grem na manikiro, mi dekle tam večkrat potoži, da dela po 12 ur na dan. Nekatere hišne pomočnice ali varuške delajo po sedem dni na teden z le nekaj prostimi urami na teden, da si lahko vsaj operejo perilo. Popolnoma se zavedam, da imam kot belka boljše pogoje dela kot tisti delavci, ki pridejo iz držav tretjega sveta. Pa čeprav vem, da še vedno zaslužijo več, kot bi v svojih državah, ni prav nobenega razloga, da ne bi indijski inženir dobil višje plače kot evropski.«
Med tradicijo in moderno družbo
V letih prebivanja v Omanu je opazila, kako se mladi modernizirajo. »Ne bi verjeli, koliko zabav je v Omanu v zadnjem času. Na področju zabav se v Omanu dogaja, in to so zabave z Omanci, ne s priseljenci. Mladina želi zabavo in uiti tradiciji staršev,« je zatrdila Pincoličeva. Meni tudi, da je vse večji razkorak med tradicionalnimi vrednotami, ki jih običajno podpira družina, in željami mladih, ki se tradiciji vse bolj upirajo: »Veliko mladih Omancev mi pripoveduje o tem, da jih tradicionalne vrednote omejujejo in da ne vedo, kako naj se obnašajo v tej spreminjajoči se družbi.«
Ne glede na to, kako se družba spreminja, pa Omancem ostaja skupno, da so ponosni na svoj rod in na svojega sultana. Oman je namreč eden od dveh sultanatov na svetu. Vodi ga sultan Kabus bin Said Al Said, katerega podoba je povsod. »Preden sem prišla sem, si nisem mogla predstavljati, da lahko ljudje tako občudujejo svojega vodjo. Tu v Omanu je to samoumevno. Zdaj se še jaz sultanu zahvaljujem za to, da je v štiridesetih letih svojega vladanja Oman spremenil v varno in razvito državo«
Vse, kar Ana v Omanu pogreša, je zelena narava, čisti zrak in organiziran sistem. »Pri administraciji na pošti, banki in uradih je tu res zelo drugačen sistem,« se je zasmejala. Zanimivo pa je, da je opazila, da smo Slovenci glede družine podobno povezani kot Omanci. »Mi imamo skupna družinska kosila v nedeljo, tu pa imajo enako ob petkih,« je omenila Posavka na Arabskem polotoku.
