Zlatko Zahović in Darko Milanič sta stala ob črti. Krilila sta. Poskušala rešiti, kar se je za jesen v evropski ligi rešiti dalo. Eden je mahal v igrišče, drugi se je oziral po rešitvah. Štiri roke, ena rešitev. Že videno, deja vu, pa ne že spet, da gre nekaj pošteno narobe. Ravno ko bi moralo biti drugače. Že tako je Kenan Pirić v prvem polčasu moral najti lanskega sebe. Najboljšo tekmo svoje mariborske kariere. Če je Špiro Peričić deloval vsaj za silo zanesljiv, pa je tokrat (marsi)kaj ušlo Mitji Vilerju. Majavo. Negotovo. Dvomljivo. In nato so, ravno ko so poskušali vsaj malo pritisniti in pokazati, da tudi zmorejo kaj z žogo, ostali z desetimi. Dino Hotić, ki je potrdil, da mu branjenje pač ni blizu, je moral z igrišča. Poceni, naivna in trda izključitev. Trenutek, ko je Maribor letos praviloma padel. Ludogorec je dobil debele pol ure možnosti za strelske vaje. Pa ni uspelo. Ne tokrat. Ne v Razgradu. Mariboru je uspelo, da je s tavajočim iskanjem lastne uspešne igre končno nekoga dodobra zlomil. Sicer ne povsem, ker Piriću najbrž doma ne bo lahko, ampak vijoličasti so odnesli domov najboljši možen rezultat v morda najslabši situaciji.
Kajti niti še tako evropski Maribor, ki ga je želel znova najti Darko Milanič, takega, kjer se braniš z devetimi, ni nikdar, vsaj ne v kvalifikacijah, tako zelo strnil vrste. Saj so tudi tokrat pogledali naprej, vendar to, kar sta v prvem delu zapravila Rok Kronaveter ali Rudi Požeg Vancaš, je bil kvečjemu predah med nenehnim branjenjem. Maribor je želel domov prinesti kakršen koli rezultat, ki bi mu dal še kakšno možnost. Remi brez zadetkov mu daje več, kot je bilo, iskreno, pričakovati, saj je Mariboru uspelo, kar mu letos izjemoma: mrežo je ohranil nedotaknjeno.
Ludogorec je že takoj krenil, kot so vijoličasti vedeli in se hkrati bali, da bo. Stojčo Stoev je sicer nekoliko presenetil, da ni začel ne z Mavisom Tchiboto niti z Marcelinhom, ker je očitno verjel, da bo tudi s takšno postavo znal zlomiti vijoličaste. Lomil jih vsekakor je, gostje so bili tako podrejeni kvečjemu proti Sevilli in Liverpoolu, ko so v gosteh postavili pet mož v obrambno vrsto. Milanič je sestavil v sprednjem delu nižjo, okretnejšo postavo, v kateri ni bilo mesta ne za Andreja Kotnika ne za Marcosa Tavaresa, s katero je upal, da bo našel prostor, ki bi ga puščal naval Ludogorca. Prostor so resda puščali, vendar vijoličasti so se izdatno ubadali, mestoma mučili, občasno pa rušili vse, kar je razkazala bogata napadalna falanga zelenih orlov.
Razkazovali resda so, ampak Ludogorec je imel »mariborski« problem, saj se mu načrt nikakor ni izšel. Stopnjevali so pritisk in poskušali Maribor zlomiti po svoji levi, kjer je imel Dino Hotić kmalu težave, ampak kar koli so ponudili, vse je bodisi fenomenalno ubranil Kenan Pirić ali pa je šlo mimo vrat. Pa teh, ki so poskušali, ni manjkalo, ker to je Ludogorec. Presežek ponudbe, a brez ustrezne rešitve. Ne Dan Biton, ne Anton Nedyalkov, niti kasneje prvi strelec kluba Claudiu Keseru, ki je imel še posebej naporno tekmo.
Ključna je bila Hotićeva izključitev, vendar predvsem zato, ker je mariborski strokovni štab naposled znal reagirati, potem ko si je sam pokvaril načrte. Svoje težave lažje in očitno uspešneje rešujejo na tak način. Pomagalo je namreč, da je bil pritisk na Ludogorcu še toliko večji. Ni šlo več za upanje, šlo je za evropsko navado bogatih Bolgarov. Predolgo so imeli žogo domači, da ne bi vsaj nekako zmogli ugnati Kenana Pirića. Saj so ga. Česar Pirić ni več zmogel, je zmogla prečka, v katero je naciljal Marcelinho. Ludogorcu je Maribor z desetimi igralci načel živce, zaradi česar bo dvoboj v četrtek v Ljudskem vrtu toliko bolj napet.
Izidi prvih tekem četrtega kroga kvalifikacij za evropsko ligo: Astana – Bate Borisov 3:0, Ararat – Dudelange 2:1, Malmö – Bnei Yehuda 3:0, Seduva – Ferencvaroš 0:0, Feyenoord – Hapoel Beer Sheva 3:0, Koebenhavn – Riga 3:1, Legia Varšava – Rangers 0:0, AEK – Trabzonspor 1:3.
