»Kot večina Slovencev v Paragvaju je tudi moja družina prišla iz Argentine. Moj oče Alojz Boh Jenček je bil iz Grosupljega. Še vedno ne poznam popolna njegove poti v Južno Ameriko, saj so se moji starši ločili in oče se je leta 1967 preselil v Čile, kjer je tudi umrl. Sam sem dolga leta raziskoval zgodovino svoje družine po očetovi strani. Izvedel sem, da je ob izbruhu druge svetovne vojne s trinajstimi leti šel študirat na vojaško akademijo v nemški Würzburg. Vem tudi, da se je okrog leta 1944 vpisal v Slovensko domobransko legijo. Pri osemnajstih letih je torej postal nekdanji vojak, imel je tudi hud posttravmatični stres. Zaprt je bil v taborišču, a so ga amnestirali. Tako sem vsaj razbral iz neke diplomske naloge, narejene v Mariboru, kjer so raziskovali amnestije vojakov po drugi svetovni vojni. Vem, da je oče odšel v Rim, kjer je dobil potni list Rdečega križa. Tako mi je vsaj pripovedoval. Iz Rima je šel v Argentino, kjer je študiral za inženirja. V Buenos Airesu je spoznal mojo mamo, ki je bila italijanska priseljenka v Paragvaju. Poročila sta se in se preselila v Punto Arenas v Čilu. Šele kasneje, ko sem bil star pet let, smo se preselili v Paragvaj.«
Srečanje leta 1997
Ali bi lahko rekli, da sta v vaši družini migracijska kultura in identiteta zelo ukoreninjeni?»Mogoče pa res. Moji starši so se iz Buenos Airesa preselili v Čile, ker je oče našel službo v organizaciji, ki je ponudila logistično podporo za antarktične ekspedicije. Čeprav so v tem času živeli v Čilu, smo se jaz in še trije bratje rodili v Paragvaju. V tistih časih je bila v paragvajski družbi navada, da so ženske, četudi so živele v tujini, imele obveznost roditi v Paragvaju.«
Ali se je vaš oče kdaj vrnil v Slovenijo?»Ne, nikoli se ni vrnil. S časom se je tudi odločil prekiniti vse vezi s Slovenijo.«
In vi, ste imeli priložnost spoznati Slovenijo?»Da, septembra 1997. Nisem spoznal le domovine svojega očeta, ampak sem imel priložnost spoznati tudi babico, za katero sploh nisem vedel, da je še živa. Receptor hotela mi je pomagal pri iskanju sorodnikov v Sloveniji. Izvedel je, da je moja tedaj 95-letna babica še živela v Grosupljem. Že naslednji dan sva šla s partnerico na avtobus iz Ljubljane do Grosupljega in pozvonila pri babici. Vse je bilo čudno in pretresljivo. Partnerica je babici v nemščini razložila, da sem njen vnuk, babica pa me je le sumljivo gledala. Dokler se nisem spomnil fotografij svojega očeta in ji jih pokazal. To je bilo za babico šok, razjokala se je, ker je po dolgih desetletjih spet videla svojega sina, če ne drugače, vsaj na slikah.«
Glede na to, da imate toliko kulturnih vplivov, ali se identificirate kot Slovenec, Italijan ali Paragvajec?»Moje slovenske in italijanske korenine so zelo močne. Oče nam je vedno zelo ponosno govoril o Sloveniji, tako da imamo vsi bratje ukoreninjeno idejo o pripadnosti Sloveniji. Ampak po drugi strani nam je mama dala italijanstvo, moje življenje pa je seveda zelo močno vezano tudi na Paragvaj. V mladih letih sem sodeloval v študentskih bojih proti Stroessnerjevi diktaturi, zaradi česar imam veliko stikov z ljudmi, ki so danes v paragvajski politiki, v kulturnih in intelektualnih sferah. V tem smislu je moja identiteta res nekoliko ambivalentna.«
Otok, obdan z zemljo
Kako pa se vzpostavlja nacionalna identiteta v Paragvaju?»Paragvaj me spominja na Slovenijo, saj je majhna država sredi velikih držav. Je država, ki je skozi zgodovino ostala zelo izolirana od preostalega sveta. Paragvajski pisatelj Augusto Roa Bastos je Paragvaj opisal kot otok, obdan z zemljo. Pravzaprav je država, ki ima zelo pestro preteklost. Šla je skozi zelo travmatične zgodovinske izkušnje, z dvema tragičnima vojnama, vojno trojne koalicije in vojno proti Boliviji, ki sta pustili neizbrisne posledice. Zaradi tega je razvila močno identiteto, ki je povezana s kulturo in jezikom Gvaranov, avtohtonega ljudstva v Južni Ameriki. Gvaranščina je zelo razširjen pogovorni jezik in tudi poleg španščine uradni jezik Paragvaja. Evropski vpliv na paragvajsko družbo je močno omejen le na gospodarstvo, nikoli pa ni postal del širše kulture družbe.«
V Paragvaju ni bilo nikoli močnih tokov slovenskega priseljevanja, pa vendar ste leta 2008 postali slovenski častni konzul.»Eden mojih glavnih ciljev je, da Paragvaj spozna Slovenijo, ki je tu res neznana država. Slovenska skupnost v Paragvaju je zelo majhna, kadar se srečamo, nas ni nikoli več kot šest ali osem. Zato je konzularno delo zelo pomembno. Novembra 2018 smo na primer organizirali razstavo o delu arhitekta Jožeta Plečnika. V zadnjih letih smo sodelovali na Paragvajskem evropskem filmskem festivalu. Tam je imela paragvajska javnost možnost ogleda treh slovenskih filmov. Glavno delovanje pa je povezano s širjenjem dela vrhunske slovenske antropologinje Branislave Sušnik, ki je dolga leta vodila etnografski muzej v Asunciónu in raziskovala staroselska ljudstva v Peruju in Paragvaju. Njeno delo je izjemnega pomena za Paragvaj. Leta 2009 smo med drugim dosegli, da so po njej poimenovali ulico v starem mestnem jedru Asunciona. Trenutno pa organiziramo različne spominske prireditve ob praznovanju stoletnice njenega rojstva, ki bo prihodnje leto. Temeljne dejavnosti bodo potekale med oktobrom in novembrom 2020 v Ljubljani, v njenem rojstnem kraju Medvode pa tudi v Asuncionu. Zato pri projektu sodelujemo z Muzejem Andrésa Barbera, s slovenskim veleposlaništvom v Buenos Airesu, s slovenskim ministrstvom za kulturo, Etnografskim muzejem Ljubljana in s sekretariatom za komunikacije Paragvaja.«
