»Slovenci so prispeli v Čile po drugi svetovni vojni, predvsem v petdesetih letih, v času Tita. Moji stari starši po očetovi strani so prišli v tem obdobju, v letu 1954. Tedaj je bil moj oče Bruno Kralj Perat star 17 let. Sprva so prispeli v Argentino, a so se pozneje preselili v Čile.«
Od kod so bili?»Moja babica je iz vasi Perati pri Kobaridu. Moj dedek pa je z Mljeta, hrvaškega otoka. Preselil se je v Slovenijo, kjer je spoznal mojo babico. Preden sta prišla v Čile, sta živela v Kobaridu.«
So se vaši težko prilagajali na tako različno okolje?»Ko so prispeli, je moja babica rekla, da je doma imela dovolj mraza in snega ter da si želi živeti v okolju z višjimi temperaturami. Zaradi tega so odšli v severni Čile, v Incahuasi. To je vasica v regiji puščave Atakama, 574 kilometrov oddaljena od Santiaga. Tam sta odprla gostišče. Leta in leta sta garala v gostinstvu. Delala sta od ponedeljka do nedelje, od jutra do večera. Veliko sta dosegla. Vsako leto sta si lahko privoščila potovanje v svojo domovino. Potem ko sta bila že stara, sta se preselila v Santiago, bliže nam.«
Hrvati so bolj dejavni
Je v Čilu veliko Slovencev?
»Ni nas veliko. Slovenci v Čilu so razpršeni po državi. Večina jih je šla na jug, v Punta Arenas, Puerto Natales in še dlje proti jugu. Tja so šli ne le zaradi dela, ampak tudi zato, ker je jug Čila zelo podoben slovenski pokrajini. V Čilu so veliko bolje kot Slovenci organizirani Hrvati, tako da imam tu sestrične iz dedkove hrvaške družine, ki so včlanjene v hrvaško skupnost. Hrvati v Čilu imajo res dejavna društva in tudi svoje domove.«
Torej se v Čilu Slovenci in potomci ne družijo med seboj?»Ne, ker nas je premalo. Nimamo slovenskega društva. Dobivamo se samo enkrat na leto, ko se organizira kakšen dogodek. Združujemo se na facebooku, v skupini Comunidad Eslovena en Chile y el Cono Sur. V primerjavi z Argentino Slovenci v Čilu nismo zelo aktivni. To vem, ker sem tudi članica argentinsko-slovenskih skupin na facebooku. V Čilu nimamo slovenskega gledališča, pevskega zbora ali kakšne druge dejavnosti, vse to argentinski Slovenci imajo. Opazila sem tudi, da potomci slovenskih priseljencev v Argentini še govorijo slovensko, v Čilu pa se je slovenščina izgubila. Težko je najti koga, ki bi poučeval. Ko sem na slovenskem konzulatu v Čilu vprašala, kje bi se lahko učila slovenščine, so mi odgovorili, naj grem do hrvaškega društva in se tam naučim hrvaščine.«
Kako so se vaši predniki predstavljali v čilski družbi – kot Slovenci ali Hrvati?»Do osamosvojitve Slovenije so se oče in stari starši predstavljali kot Jugoslovani. V bistvu se je tako identificirala večina Slovencev v Čilu. Ampak v 90. letih je vojna v nekdanji Jugoslaviji zelo prizadela našo družino. Spomnim se, da je bombardiranje v Dubrovniku prineslo pravi prepir. Moji stari starši so namreč začeli izražati različna menja o vojni in na različne načine so izražali zvestobo domovini. Mogoče so bile to razlike, ki sta jih imela tudi že v preteklosti, ampak takrat mi je bilo bolj jasno, da sta se počutita različna. Od takrat naprej je moj dedek vedno rekel, da je Hrvat.«
Zavedni Slovenec
Kako se pa vi počutite glede narodne identitete?
»Čeprav sem se rodila v Čilu, čutim, da je Slovenija moj drugi dom. Slovenstvo je del moje krvi, moj oče je Slovenec in ljubi Slovenijo. Še vedno pripravi štruklje in peče potico. V primerjavi z našimi sorodniki, ki še živijo v Sloveniji, se mi zdi, da je zato, ker je oddaljen od domovine, bolj zaveden Slovenec. Medtem ko on praznuje državni praznik 25. junija, moje tete v Sloveniji tega ne počnejo. Ker je vedno sanjal o vrnitvi, sem ga leta 2014 povabila v Slovenijo. Od takrat naprej mu vsako leto z bratoma podarimo letalsko vozovnico za domovino. Želimo si, da se spet sprehaja po krajih, ki se jih spominja iz svojih otroških let. Da spet obišče svojo rojstno hišo in svojo šolo. Da znova sreča svoje sošolce in prijatelje. V Sloveniji nekaj časa preživi v Kobaridu, nekaj v Ljubljani ter v Kranju, kjer živijo naši sorodniki. Včasih ga vprašam, ali bi se rad preselil nazaj v Slovenijo. Vedno mi odgovori, da ne, da je zelo srečen že, če vsako leto v Slovenijo odpotuje. To priložnost želim dati tudi svojima otrokoma, 22-letnemu sinu in 17-letni hčerki, ki ju bom septembra prvič odpeljala v Slovenijo. Oče in mama se nam bosta pridružita. Želim si, da se moja otroka zavesta, kako mirna in varna je domovina njunega dedka. Da vidita, kako je živeti v okolju, kjer vas ni strah, da vas bodo na cesti oropali ali ugrabili. Da vidita, kako je živeti v deželi, kjer hiše nimajo varnostnih rešetk. Da spoznata drugačno realnost od tiste, ki jo živimo v Čilu.«
In kakšna je čilska realnost?»V Čilu so se stvari kar spremenile po koncu diktature. Od 90. let so začeli privatizirati prav vse. Čile je znan kot najbolj napredna in razvita država v Latinski Ameriki. Da, gospodarska situacija se je izboljšala, ampak razvoj je prinesel tudi negativne posledice. Na primer Santiago, kjer živim, je preveliko mesto, v katerem je nenehna gneča. Tudi ni več tako varno mesto kot pred leti. Kriminala je vse več, narašča tudi družbena neenakost. Ta realnost, ta Čile, mi ni všeč.«
