Grem od začetka. Nimam nič proti sindikatom. Tudi moj oče je bil pred 65 leti predsednik sindikata v tovarni, kjer je bil zaposlen. Moj spomin pa mi ne da miru od leta 2002, namreč takrat je kandidat za predsednika države dobil naslednje vprašanje: V podjetjih se masovno odpušča, kaj boste storili, če boste predsednik, z javnim sektorjem? Odgovor: V proizvodnji je to normalno, v javnem sektorju se pa to ne more delati tako. Zakaj mi je to ostalo kot moreč spomin? Takrat sem bil na delovnem mestu, kjer sem dnevno gledal v oči sodelavcem, ki sem jim izročal odpovedi. Težki časi za nas vse.

Od takrat dalje spremljam obnašanje vlad. Vsaka naslednja zaposli svoje. In to ne za določen čas. Tisti, ki so ostali, gredo na druga mesta in podobno. Pri tem razmišljanju ne mislim na medicinsko osebje, domove starostnikov, katerih trend je normalno s staranjem prebivalstva v stalnem porastu, pa učitelje (v mojem času nas je bilo v razredu 40 in več), osebje v vrtcih (v mojem času je bil redek, ki je obiskoval vrtec). Tudi tu so normalno potrebe vedno večje.

Pogledati pa je treba vse druge »prepotrebne službe«. Treba je samo na internetu pogledati, kaj vse imamo. Midva z ženo si pri dveh pokojninah ne privoščiva čistilke, vrtnarja, šoferja, kuharja ipd. Tako se na primer obnaša država. Mi smo enostavno predragi. Enkrat bo treba ugrizniti v to kislo jabolko. Pri racionalizaciji v državni upravi ni videti napredka. Za primer vzemimo Estonijo. Z eno plastično kartico imaš pokrite vse osnovne potrebe. Pa tu ne mislim na prostor v denarnici, temveč za koliko se zmanjša državna birokracija.

Za začetek bi morala država, če predpiše minimalni dohodek, najprej v javnih službah ta dohodek tudi izplačevati, nato pa zahtevati to tudi od preostalih. Poglejmo samo, koliko imamo ljudi po CSD, ki pišejo, računajo in preverjajo, in to v današnjem času. Večina teh bi morala biti na terenu. Kot zavarovalni agenti: s prenosnim računalnikom in tiskalnikom v 10 minutah naredijo vse za celo leto. Drugi primer je iz upravne enote, ko delavka pravi, saj bi me odpustili, pa nočejo, ker bi en šef ostal brez podrejenih.

Ves ta nered pa gre na roko sindikatom. Še enkrat moram povedati, da zagovarjam delavske pravice. Ne zagovarjam pa političnih sindikalistov, ki izkoriščajo sindikat za politiko pod krinko.

Marijan Dolžan, Tržič