V soboto pred volitvami sem se mudil na Vipavskem. Z volilnih plakatov se je vsepovsod smehljalo tudi neko temnolaso dekle. Že takrat se je razmišljalo, kako zagotoviti srčne kirurge za otroke. Ob pogledu na volilne plakate se mi je vsilila primerjava: kaj morata storiti kirurg in črnolaso dekle, da prejmeta domala podobno plačilo za svoje delo. Kirurg, po dolgih letih šolanja in usposabljanja, rešuje življenja, temnolaso dekle sem ter tja navrže kakšno zaskrbljeno misel o udbomafiji. Če se še tako trudim, mi ne uspe dojeti stanja duha volilcev, ki zmorejo to že leta nagrajevati kot koristno delo. Seveda pa je to demokratično!
Gledam, berem in poslušam, kako se strankokracije preštevajo, kako modrujejo, kako skrb za lastne interese krošnjarijo kot skrb za državo in njene ljudi. Sprenevedajo se, nas pitajo s ponarodelimi puhlicami pašne reje izpod kamniških planin… Nekih predčasnih sedem se napihuje kot žabe, s kupčkanjem in izsiljevanjem si prizadeva iztržiti tisto, česar niso uspeli prodati volilcem. Če jim bo to izsiljevanje, v katerem koli objemu pač, naposled le uspelo, bo to zgolj zato, ker se večina drugih strank, ki šarijo z nekakšno koalicijsko pogodbo, boji socialnih programov, ki jih razglaša Levica. Ti so morda ta hip res utopični, a edini iskreno in pošteno opozarjajo na temeljna vprašanja obstoja in razvoja družbe in človeka.
Ob vsem tem me nenehno grize: smo spremembo družbenega sistema zastavili zgolj zato, ker smo hoteli, da si peščica ljudi prisvoji zajeten kos družbene lastnine, da lahko kdor koli in kadar koli vsevprek česna, kar se mu pač zahoče, da lahko naši vrhunski intelektualci, združeni v SAZU, zanikrno razglasijo, da se strinjajo le v tem, da se v ničemer ne strinjajo, da tujcem razprodajamo državno lastnino, se slinimo v ameriški prodajalni orožja in v Natu strežemo njenim interesom, da smo lahko s svojo pravniško usposobljenostjo v posmeh Evropi in sosedom, da smo zmogli zatreti upanje in dostojanstvo delavk, delavcev, upokojenk in upokojencev, da smo omogočili raznoraznim zborničnim trobentarjem vsevprek trositi neoliberalne puhlice?
Vem, politika je umetnost možnega, soočanje in usklajevanje različnih pogledov, potreb in interesov, a sleherno upanje na bolje se mi je razblinilo, ko je v parlament vnovič naplavilo SNS. Vedno več bo ljudi, ki jim je za vse vseeno Miselnost »zase, nase, vase« ter brezbrižnost večine nas vodita v pogubo.
Josip Meden, Ljubljana
