»Ni šlo za rekord. Šlo je za idejo,« še danes trdi Messner, ki mu nasprotniki očitajo preveliko ambicioznost in egoizem, njegovi zagovorniki pa ga občudujejo kot alpinista, ki je premikal meje. Bržkone drži oboje, saj so zdravniki pred 40 leti ob ideji vzpona brez dodatnega kisika na najvišjo goro sveta trdili, da tak podvig ni možen in da je življenjsko nevaren. Tudi vodilni alpinisti sveta so bili mnenja, da je načrt neizvedljiv.
Po mnenju zdravnikov pred 40 leti bi lahko vzpon povzročil hude posledice na možganih zaradi pomanjkanja kisika, posledično pa smrt. »Velikih težav zaradi alpinizma ni,« zdaj trdi Messner in dodaja, da sta s Habelerjem še vedno oba odličnega zdravja.
Zanimivo je, da Italijana najvišja gora sveta ne privlači več, čeprav je prepričan, da bi se nanjo pri 75 letih še vedno lahko povzpel, a ga moti komercializacija. »Danes imamo pripravljeno progo za vzpon, pripravljene dodatne zaloge kisika in zdravnike, ki lahko pomagajo vsak trenutek. Gore, kot je bila nekoč, danes ni več, saj je obdana z verigami in vrvmi«.
Vzpon na najvišji vrh kot dobro utečen posel
Nevarni del posel opravijo šerpe, ki mesece pripravljajo poti za turiste, je prepričan. In poti nazaj ni več, saj je vzpon na Mt. Everest postal dober posel, saj samo dovoljenje v Nepalu za vzpon stane 11.000 dolarjev, k temu pa je treba dodati stroške vodnikov, bivanja, prehrane, ... »Če dovoljenje plača vsako leto 1000 ljudi, je samo to 11 milijonov dolarjev.« Pa tudi prepoved vzpona za invalide in slepe, ki jo je pred kratkim razglasil Nepal, ni rešitev.
»Ljudje iščejo izhod iz častne nečimrnosti in Everest je ena najboljših možnosti,« je prepričan Messner in dodaja: »S Habererjem sva se zadeve lotila drugače. Zadala sva si ekstremno težko nalogo in pri tem nisva mogla rešiti vseh težav, ki so naju čakale, že v naprej.« Na ta način sta 8. maja 1978 okoli 13. ure brez dodatnega kisika prišla do vrha in podrla nov mejnik alpinizma.
Habeler je po vzponu priznal, da je bil to njegov najtežji vzpon v življenju, prežet s številnimi strahovi. Messner na drugi strani trdi, da so bile ekspedicije po južnem in severnem tečaju in v puščavah pogosto težje in bolj nevarne. Kot najtežjo alpinistično izkušnjo pa še vedno izpostavlja vzpon na Nanga Parbat 1970, kjer se je ob vrnitvi z gore smrtno ponesrečil njegov brat Günther.
