Kapitulacija nemških enot pod vodstvom generala Friedricha Paulusa v bitki za Stalingrad velja za največji poraz nacistične Nemčije. Za številne Ruse je bitka za Stalingrad še danes najpomembnejši dogodek druge svetovne vojne.
Bitka za mesto, ki se danes imenuje Volgograd, je trajala od 23. avgusta 1942 do 2. februarja 1943. Velja za najbolj kravo bitko v zgodovini vojskovanja. Zahtevala je od 1,7 do dva milijona mrtvih, ranjenih ali ujetih. Strateško in ideološko pomembno industrijsko mesto Stalingrad, ki je bilo od leta 1925 do leta 1961 poimenovano po voditelju nekdanje Sovjetske zveze Josipu Stalinu, je bilo v bitki popolnoma uničeno in kasneje skorajda v celoti zgrajeno na novo.
V Volgogradu, kjer na bitko spominja eden od največjih kipov na svetu, 85 metrov visoka ženska z mečem, ki nosi ime Mati, domovina kliče, se bodo obletnice spomnili z ognjemetom, lasersko svetlobno predstavo ter vojaško parado, na kateri bo po poročanju nemške tiskovne agencije dpa sodelovalo 75 tankov.
Le še malo tistih, ki so dogodke doživeli
V mestu na bitko opominja tudi Stalingrajski muzej, ki ga je samo lani obiskalo več kot dva milijona ljudi. 75 let po koncu bitke v Volgogradu občasno še vedno odkrijejo neznana množična grobišča s posmrtnimi ostanki iz druge svetovne vojne.
Danes je le še malo tistih, ki so doživeli dogodke pred 75 leti. Med njimi sta 94-letni Moskovčan Vitalij Kolesov in njegova soborka 93-letna Tamara Aleksandridi, ki sta nedavno spregovorila za medije.
»Ko so naši tanki napredovali, je bila debela snežna odeja. Bilo je minus 20 stopinj Celzija. Nenadoma se je pred nami pojavila protitankovska obramba. Kaj bi naredil? Začel sem streljati in uničil nasprotnika. S tem sem rešil enega, dva, morda tri tanke. Je to grozodejstvo? Ali je to zakon vojne ... K nam so prišli sovražniki. Zasedli so našo deželo. Kaj bi lahko naredili? Uničili smo jih,« je prepričan Kolesov, ki je po drugi svetovni vojni postal poklicni vojak.
Aleksandridijeva je bila ob začetku bitke za Stalingrad stara 17 let. Takoj po koncu šole se je, tudi sama Moskovčanka, prostovoljno prijavila v vojsko in v Stalingrad prišla julija 1942, kjer je bila radiotelegrafistka. Kot je povedala, je bila za razliko od Kolesova zelo redko vpletena v neposredne spopade. »Nisem bila v prvih bojnih vrstah. Ubili bi me lahko samo med bombardiranji, a sem preživela,« je povedala.
»Naši državi bi morali bolj zaupati«
Dandanes, ko med Rusijo in Zahodom vladajo globoke napetosti, oba veterana iz Stalingrada opominjata na nauk druge svetovne vojne.
»Teoretično je takšna katastrofa še vedno mogoča. A Putin (ruski predsednik Vladimir Putin) in naši diplomati poskušajo to z vsemi sredstvi preprečiti. Z Nemčijo moramo biti v prijateljski odnosih,« je menil Kolesov. Podobnega mnenja je bila tudi Aleksandridijeva: »Naši državi bi morali bolj zaupati, potem bo naša dežela tudi naredila korake naprej.« je bila prepričana.
Nemška vojska je ob pomoči romunskih vojaških enot ofenzivo na Stalingrad začela ob koncu avgusta 1942. Vse do sredine novembra ji je uspelo osvojiti 90 odstotkov mesta. Takrat je Rdeča armada sprožila veliko protiofenzivo, zaradi katere je nemška vojska ostala obkoljena v mestu. Stalingrad je postal v zimi 1942/43, ko so se temperature spustila pod minus 30 stopinj Celzija, prizorišče večmesečnih uličnih bitk med obema stranema. Poleg spopadov je vojake obeh strani kot tudi v mestu ujete prebivalce pestila nepredstavljiva lahkota.
V začetku leta 1943 je Rdeča armada nemški vojski ponudila kapitulacijo, a jo je ta sprva zavrnila, tudi zaradi odločnega nasprotovanja Hitlerja, nato pa jo je 31. januarja vendarle sprejela. 2. februarja 1943 se je nasprotni strani predalo več deset tisoč nemških in romunskih vojakov. Dolgotrajne bitke za pomembno tranzitno središče na poti na Kavkaz z bogatimi zalogami nafte in zemeljskega plina je bilo po petih mesecih, tednu in treh dneh konec.
