Vse, kar mi ob devetih zjutraj ob kavi ob pogledu na deževno idilo blejske všečnosti in ob branju izbranega pisanja omenjenega samooklicanega strokovnjaka blejskih projektov, ki bi se morali zgoditi že v nekdanjih časih, pride na misel, so besede: kdor čaka, dočaka.
Blejskih prostorskih bolj ali manj rešitvenih ali zgolj idejnih nebuloz smo v tej rubriki, če želimo ali ne, deležni že dolga desetletja. Da, lahko bi rekli, da smo jih že navajeni. Tako kot smo nekateri že dolga desetletja bolj ali manj navajeni vpetosti v soustvarjanje tako imenovane blejske podobe.
Morda pa prav zaradi tega tegale Janeza Turka z Doba pozivam, če bo tale kratek članek objavljen, da v uredništvu Dnevnika zaprosijo za kontaktne podatke podpisanega, da bi se ob prvem prostem vikendu v prihajajočem letu brez dlake na jeziku po dobri kavi in slastni rezini sprehodila vzdolž naše promenade, ki to še vedno ni, a se ji bo to v bližnji prihodnosti vendarle zgodilo. Pa če hočemo ali ne! Zadeve gredo svojo pot… zaradi županovih svetovalcev, Boga in/ali, ja, ne glede na vršilce dolžnosti. In kaj se nama bo z janezomturkom, če pride, o Bledu znanega z lahkoto zataknilo v grlu? Občutek imam, da smo željni odgovorov, saj se vprašanja nanje ne skrivajo v Pismih bralcev, ampak v potrpežljivosti tistih prebivalcev, ki ustvarjamo podobe, in tistih obiskovalcev, ki si ustvarjanje podob predstavljajo le skozi oči kremšnitarjev. Smo solidarnosti in dialoga v tem krasnem novem svetu sploh še sposobni?
Čakam.
Sergej Učakardolgoletni blejski turistični delavec
