In zahvaljujoč igrivemu Tomu Cruisu zelo razburljiva. Ameriški igralec, ki mu glede na nedavne vloge težko pripišemo 55 let, tovrstne akcijsko-komične podvige odigra s polovičnim vložkom. Če se je Robert De Niro v podobnih 'neresnih' vlogah praviloma izgubljal, se to Cruisu z njegovo domala prirojeno filmsko karizmo ne pripeti. Precej prej kakšna kaskaderska prigoda, kot recimo, ko se je prejšnji mesec poškodoval na snemanju šeste Misije: Nemogoče.
Film o Barryju Sealu sicer ni prvo sodelovanje newyorškega režiserja Douga Limana in nekdanjega moža Nicole Kidman. Moči sta uspešno združila že pri znanstvenofantastični sestavljanki Na robu jutrišnjega dne (2014), ki se z idejno zasnovo spogleduje z več kot dvajset let staro klasiko Svižčev dan (1993). Predhodno sodelovanje se glede na videno obrestuje, saj se razigrana režija poklopi z energično igro Toma Cruisa, za katerega se zdi, da se z zračnimi vragolijami že ogreva za snemanje nadaljevanja kultne akcijke Top Gun.
Dinamike ameriških političnih igric v navezi s prigodami raznoraznih preprečevalnih in obveščevalnih agencij se ne bi branila niti David Benioff in D. B. Weiss, scenarista priljubljene serije Igra prestolov, in jih je bolje prihraniti za ogled. Pozna sedemdeseta in osemdeseta ter vragolije kolumbijskega narko kartela so bila poleg tega podrobno obdelane že v Netflixovi seriji Narcos. In tudi mnogo bolje, kar pa ni le posledica logično zajetnejše minutaže.
Tudi Scorsesejev Volk iz Wall Streeta (2013) namreč na podoben zabavljaško ironičen način orisuje finančne (razvratne) potegavščine, a ob tem bistveno bolje unovči satiričen ton in mojstrsko umesti kritiko, pri čemer pa Liman krepko zaostane. Finančno oplajanje ameriških agencij z narko denarjem in milo rečeno vprašljivo politično preigravanje v Srednji in Južni Ameriki kriči po vsebinski nadgradnji. K temu je potrebno pristaviti takratno (1981–1989) predsednikovanje Ronalda Reagana. Saj veste, 40. predsednika ZDA, ki se kar ni mogel odločiti, kaj sovraži bolj: komunizem ali mamila. Tistega, ki se je znašel na zatožni klopi v znani aferi Iran-Contra.
Kratkočasna interpretacija zaradi kontinuitete v filmu nekoliko premeša zgodovinske dogodke, kar pa ni pretirano moteče, saj si ne nazadnje niso enotne niti uradne verzije. Nekoliko bolj zmoti zamujena priložnost kritičnega vsebinskega preskoka, toda popkulturni poletni hit nekaj pikrosti vseeno premore. Posebej v finišu, ko ironizira mit ameriških sanj, ki veli, da denarja pravzaprav nikoli ni preveč. Po potrebi se ga pač zakoplje. Davčnega urada se očitno bojijo vsi.
