Kljub teoretično neskončni možnosti izbire ima dosedanji filmski opus zvezdniškega britanskega režiserja Christopherja Nolana otipljivo rdečo nit, zaradi česar je bil izbor filma, oprtega na resnični zgodovinski dogodek, manjše presenečenje. A bistveno večje presenečenje je mojster ustvarjanja realističnih fiktivnih svetov prihranil za premiero. Filmska upodobitev zavezniške evakuacije s francoske obale namreč ni običajen zgodovinski spektakel. Ne zanaša se na osrednje, osebne (čustvene) pripovedi maloštevilnih protagonistov, ujetih v krutost vojnih spopadov. Nasprotno: scenarij je komajda opazen, klasičnega pripovednega loka praktično ni, igralski vložki so večinoma subtilni, dialogi občasni in skopi.
Nolan z nenavadnim pristopom vneto ruši distanco, ki jo gibljive slike velikega zaslona običajno vzbujajo pri gledalcu. Dunkirk je resnici na ljubo bolj doživetje kot razvijajoča se pripoved. Distopičen vpogled v kaotične razmere na severni obali Francije. Morasto obzorje, na katerem v zraku skupaj s Tomom Hardyjem (Farrier) in njegovim enomotornim pljuvalcem ognja udrihamo po nemških messerschmittih. Ledena morska bitka s časom, ki jo v spremstvu oskarjevca Marka Rylancea (G. Dawson) bijemo na krovu manjše civilne ladje Moonstone. Mučna negotovost čakanja na pomolu pod poveljstvom Kennetha Branagha (poveljnik Bolton). Kaj bo prišlo prej: živce parajoči tuleči žvižg nemškega lovskega letala ali obris pomorske pomoči?
Brezizhodno vzdušje potencira preteča zvočna podlaga maestra Hansa Zimmerja, ki zleze pod kožo predvsem z neprijetnim tiktakajočim ritmom. V dobrih 100 minutah popusti le redko, kar pripomore h konstantni negotovosti. Občutku neizbežnosti. Ironično nemških vojakov na zaslonu sploh ne srečamo, a njihova prisotnost se vseskozi čuti v pogledih zavezniških vojakov. Toda kamera bolj kot z bližnjimi operira s splošnim, srednjim in daljnim planom. Obstreljevanje peščene plaže in potapljanje torpedirane vojne ladje ni zaradi tega nič manj grozljivo. Akcijski del je sam po sebi dovolj srhljiv, da pravzaprav ni potrebe po dodatnih intimnih izpostavitvah. Na ta račun morda res trpi razvoj likov, a več kot očitno je bila to premišljena umetniška odločitev.
Letošnji poletni filmski vrhunec Dunkirk bi lahko slikovito opisali kot dokumentarni film, ki to (vendarle) ni. Dokumentarci v grobem namreč skušajo biti karseda realistični. Pristnosti in zgodovinske točnosti ustvarjalcem ne gre oporekati, čeprav dogajanje pretežno sledi britanskim vojakom in so osrednji liki izmišljeni. Nolanova izvedba pač daje več teže razsežnosti evakuacije kot posameznim junakom. Bolj kot nizanje informacij jo zanima utrip zgodovinskega trenutka. Režiserska genialnost nas s čudovito kinematografijo Švicarja Hoyta van Hoyteme (Medzvezdje, Ona) povabi v sedež britanskega enomotornega letala Spitfire, v katerem kamera sledi vratolomnim manevrom, ali recimo na krov potapljajoče se morske vojne velikanke. S pomočjo časovno (rahlo) nelinearne montaže (Lee Smith) – ki spominja na režiserjev Memento (2000) – skačemo s kopnega na morje in z morja v zrak. Začutimo strah in nemoč, grozo in smrt, toda tudi pogum in upanje. Resda so zavezniki v vojaškem pogledu doživeli fiasko, a evakuacija predstavlja bistveno bolj pomembno zmago življenja nad smrtjo.
