V otvoritvenem koncu tedna si je film v Sloveniji ogledalo več kot 9000 gledalcev, kar pomeni, da je film argentinskega režiserja Andyja Muschiettija, znanega zgolj po povprečni grozljivki Mama (2013), v Sloveniji že rekorder po številu ogledov v žanru grozljivke, v ZDA pa mu je uspel letošnji tretji najboljši uvodni konec tedna. Zakaj suhoparno naštevanje blagajniških podatkov? Preprosto. Ker razodevajo, zakaj se onkraj luže znova in znova odločajo za predelave starih hitov.
Zaslužkarski vidik je sam po sebi dovolj transparenten, a ga spretno prikrivata histerična promocija in evforično navdušenje ob premiernih ogledih. Zaradi mantre narediti čim več s čim manj se izgubi dodana vsebinska vrednost, ki praviloma obdaja prvence velikih uspešnic. Saj ne da bi bila mini serija retrospektivno gledano kakršen koli presežek, a svoj prostor v popkulturni sferi brez dvoma ima. Toda ali je zaradi tega Tisto zgolj najnovejši paradni konj tovarne sanj?
Odgovor ni črno-bel. Celovečerec o zalezovalcu z rdečim balonom (simbolom instantne groze), ki mu bolj kot kri in meso mladostnikov diši njihov strah, je z vidika sceno- in kinematografije v skladu z utripom časa. Kamera spretno uporablja prijeme, ki mestoma spominjajo na genialno igro kadrov in trikov iz Priklicanega zla, pod katerega se je leta 2013 podpisal James Wan, pri osnovni niti pa se smiselno spogleduje z brezčasno horror klasiko Nočna mora na ulici Brestov (1984). Freddy Krueger in Pennywise sta si namreč precej podobna vsaj v tem, da pri njunih igricah pogosto ni jasno, kaj je resnično in kaj plod domišljije prestrašene mladeži.
Toda brisanje meje med varnim domačim pristanom in zastrašujočo kanalizacijo, po kateri svoje žrtve tihotapi ubijalski klovn, niti ni kdove kako posrečeno. Izmišljeno mestece Derry je namreč kraj, kjer na šolskih hodnikih ne manjka stereotipnih (ameriških) šolskih nasilnežev, za domačim omizjem pa se skrivajo psihološki teror in incestne zlorabe. V najboljšem primeru odrasli zgolj nimajo posluha za tegobe varovancev.
Prizori pogosto delujejo posrečeno prispodobno in namesto na nadnaravno namigujejo na vsakdanje zlo, kar je sploh v zadnjem času dodana vrednost žanra (Zlo za petami, Zbeži!, Babadook), vendar se ob sicer silni privlačnosti nostalgičnih pomežikov osemdesetim ne gre znebiti občutka prežvečenosti. Kolažna montaža hiperaktivnega nizanja filmskih tropov za nameček nikakor ne pomaga pogosto nerodni dinamiki že tako pretirano dolgega horrorja (135 minut).
A vendar je nova interpretacija o demonskem burkežu očitna nadgradnja predhodnika drugačnega formata. Turobno, transgresivno vzdušje Kingove prepoznavne knjižne predloge razbremenjuje posrečena kemija osrednjih junakov. Štirinajstletni Finn Wolfhard, znan po vlogi Mika Wheelerja v Stranger Things, zabava kot jezikavi Richie Tozier, a še bistveno bolj s svojim performansom navdušita Jaeden Lieberher (Bill) in predvsem Sophia Lillis (Beverly).
Škoda torej, da bolj kot celota izstopajo posamezni odseki in da nič v nadaljevanju pravzaprav ne prekosi uvodnega prizora s pobeglo papirnato ladjico. No, ljubitelji žanra si boste ustnice gotovo obliznili vsaj še ob režijsko domiselni diaprojekciji. Nadaljevanje je že napovedano.
