Uvod z zgodbo o otoku Temiskira, na katerem se pred pogledi (moškega) sveta skrivajo ter v rokovanju meča in sulice kalijo grške bojevnice, navdušuje. Kraljica Hipolita (Connie Nielsen), Artemida, Antiopa, Menalipe in nenazadnje princesa Diana (Gal Gadot). Odločno Izraelko, ki je hitro in drzno oddrvela med zvezde leta 2009 (Fast & Furious), smo v helenističnem oklepu prvič zrli leto poprej (Batman proti Supermanu: Zora pravice), tokrat pa bolj podrobno brodimo po njeni preteklosti. Izvemo, da je ob odsotnosti moških nastala iz gline. Da jo iz njenega socialnega mehurčka na površje prve svetovne vojne izbeza naplavljeni ameriški pilot Steve Trevor (odlični Chris Pine) in da jo bolj kot njegova moškost zanimata njegova ura in reševanje sveta, v katerem uničenje med smrtniki širi mitološki bog vojne Ares.
Med osrednjima junakoma je zapeljiva igrivost, ki pod smetano humorja skriva kritiko spolnega predalčkanja. Princesa pilotu pove, da so moški potrebni za prokreacijo, a ne nujno tudi za užitek. Da je biti tajnica moškemu ponekod standard, spet drugje pa opis njenih delovnih obveznosti spominja na naloge sužnje. Pilot princesi pa, da v generalštabu ni prostora za (poliglotske) junakinje, še posebej, če so te veleumom vojskovanja superiorne in bi lahko ogrozile družbeno pogodbo.
Resda mestoma površinsko, a osvežilno. Kajpak so prisotni tudi nekateri klasični mimosunki. Gledalec je sicer že navajen v fantazijskih (in akcijskih) filmih sprejeti nekatere predpostavke. Na primer domnevno enakovreden boj med pestmi in strelnim orožjem, čustvene bitke, ki jih zaokroža slovo od padlih, ali recimo to, da so izklesane mišice po novem izredno ploven material (Obalna straža, 2017). Jasno je tudi, da se Diana ne bo ukvarjala z grozotami soške fronte, toda potrebno se je vprašati – kdo pri zdravi pameti se je spomnil tako za lase privlečenega ansambla pomočnikov?
Pijani škotski ostrostrelec Charlie, ameriški staroselec Chief in flirtajoči Sameer. Zadnji naj bi bil po ugibanjih menda del razširjenega filmskega univerzuma izdajatelja Detective Comics, a ne glede na razlog ta stupidna izbira škodi sicer izredno tekoči montaži, ki deluje kratkočasno in uravnoteženo kljub izdatni dolžini 141 minut. Jenkinsova za povrh prav po snyderjevsko (300, Watchmen) režira akcijski del: dregajoč v domišljijo stripovskih zanesenjakov s frajersko koreografijo, vpadljivmi upočasnitvami in všečnim kadriranjem protagonistke. Odmerjeno, pregledno in podkrepljeno z udarno zvočno podlago (Hans Zimmer & Junkie XL), ki dviga srčni utrip.
Lik je sicer pod vtisom boja sufražetk leta 1941 ustvaril enigmatični psiholog William Moulton Marston. Čudežna ženska (ironično) kot za šalo še danes podira opečnate stavbe in trka na uporne strope iz kremenčevega peska. Gadoteva feministični stripovski ikoni, znani predvsem po lásu resnice (močno orožje, ko je potrebno videti mimo moških laži), ne doprinese zgolj s poznavanjem borilnih veščin, temveč navduši predvsem s svojo iskrivostjo in humanističnim portretom junakinje, ki kljub agoniji prve svetovne vojne ne izgubi vere v človeštvo. Da bi bila njena vloga v nadaljevanju franšize, ko se kasneje letos v Ligi pravičnih združijo največji junaki DC-ja, podobna tisti, ki jo je imela Charlize Theron v zadnjem pobesnelem Maxu, je malo verjetno in obenem precejšnja škoda.
