Spider-Man je v drugem tisočletju odraščal pod okriljem studia Sony Pictures, ki ima ekskluzivno pravico do lika, a Marvel Studios se je bil pripravljen odreči zaslužku od prodaje vstopnic v zameno za to, da priljubljenega junaka končno doda tudi v svojo franšizo. Pred tem sta sicer odlični Tobey Maguire in kultni ameriški režiser Sam Raimi z uvodno trilogijo spočela zadovoljujočo celoto (2002–2007), ki je klecnila zgolj v sklepnem delu. Zaradi tega je namesto četrtega filma sledil reboot z novim igralcem (The Amazing Spider-Man, 2012; The Amazing Spider-Man 2, 2014), toda odločitev se je izkazala za ponesrečen poizkus. Spodrsljaj je za nekaj časa pomiril apetite po vnovičnem služenju na račun newyorškega tarzana, hkrati pa je postavil naslednjega ustvarjalca v neprijeten položaj.
Bi se bilo smiselno lotiti začetka in ponovno predstaviti, kako dobi Peter Parker sposobnost premagovanja vertikal in nihanja med stolpnicami? Se posvetiti prepoznavnim, a že upodobljenim antagonistom? Številni scenaristi (navadno recept za polomijo) in režiser Jon Watts so bili pred težavno izbiro. A odločili so se prav. Izdatneje so ugriznili v jedro zgodbe najstniškega superjunaka, razpetega med šolo, prijatelji in reševanjem 'sveta'. Skrivna sestavina tokratne interpretacije je zapuščina Johna Hughesa, režiserja imenitnih večnic Prosti dan Ferrisa Buelerja (1986) in Sobotni klub (1985). Ustvarjalci so v pajkovo mrežo položili vzdušje mladostniških zgodb, prežetih z zapeljivo lahkotnostjo bivanja in obveznim opozorilom na pasti odraslega sveta.
Ravnoteženje med komedijo, dramo in akcijo je v skladu s preostalimi filmi studia Marvel. Obilica humorja diktira izrazito lahkoten ton, nadgrajen z igrivo montažo in osupljivimi akcijskimi prizori. Ti niso namenjeni zgolj razkazovanju najrazličnejših novih možnosti proženja pajčevine, temveč so smiselno vtkani v pripoved. Ne glede na to, ali so na sporedu vrtoglavo kadrirane plezalne vaje na washingtonskem obelisku ali razgibano reševanje razpolovljenega trajekta, je v ospredju zgodba odraščajočega Petra Parkerja.
Ta je nemoteče integrirana v Marvelov širši filmski univerzum. Spider-Man lovi roparje, zamaskirane v Maščevalce, je pripravnik milijarderja Tonyja Starka (Robert Downey, Jr.), zaradi neopravičenih ur pa mora po pouku poslušati v naprej posneto pridigo narodnega heroja, Stotnika Amerike (Chris Evans). Vredna omembe je tudi heterogenost igralske zasedbe, ki se trudi verodostojno ujeti vrvež povprečnega newyorškega srednješolskega hodnika. Posebej dobrodošla je tudi prevetritev nekaterih klasičnih likov: teta May je izgubila sive lase, saj je vlogo prevzela izvrstna Marisa Tomei, Tony Revolori pa kot Flash Thompson ni več tipičen nasilnež. Piko na i med igralci tokrat pristavi Michael Keaton, ki po povratku v ptičjem kostumu (Birdman ali nepričakovana odlika nevednosti, 2014) znova silovito razprostre krila, tokrat kot proletariatski antijunak Vulture (jastreb, mrhovinar).
V naslovu je gotovo nekaj namerne simbolike. Spider-Man se je vrnil pod okrilje Marvela in glede na videno tudi v srca stripovskih navdušencev. Mladi režiser iz Kolorada je bil tvegana izbira studia, ki se je izkazala za zadetek v polno. Najstniškemu junaku je vdahnil prepotrebno svežino. Precej ima pri tem seveda tudi 20-letni Tom Holland. Britanski igralec s svojo spontanostjo in deškim šarmom močno spominja na Michaela J. Foxa. Prav tako se vnovič izkaže, da so (lahko) posamične zgodbe bistveno bolj zanimive in zaokrožene kot skupinski nastopi. Pomanjkljivosti? Težko bi jih našli. Vrnitev domov je odlična akcijska komedija, poletni popkulturni pobeg v svet herojev s težavami smrtnikov. Nič več, nič manj.
