Objemala sta se, kot se za sostanovalca in oba strelca proti Hapoelu spodobi. Mitja Viler je držal pločevinko piva, Marcos Tavares je držal Vilerja in kričal: »Rulo, Rulo!« Ko sta se po glasni, nabiti Poštni ulici ob polnoči sprehodila Dino Hotić in Marwan Kabha, Ljubljančan in Izraelec, sta vsakomur stisnila ponujeno roko. Vsi so bili heroji, »vsi smo Maribor«. Še Darka Milaniča so nosili po rokah, nazdravljali z njim in mu dali priznanje, ki ga je tako dolgo čakal. Igralci so si na Glavnem trgu dali duška, v Ljudskem vrtu so himno lige prvakov legitimno »nažigali« še ob dveh zjutraj. Vsake toliko časa je kdo v mestu zakričal: »Liga prvakov!«
NK Maribor si bo – ob prepotrebni samozavesti za mesto, ljudi, navijače – finančno ne samo opomogel, temveč tudi postlal. Približno 15 milijonov evrov bo od Uefe kapnilo v klub, ki je vnovič uspešno stavil na dodelan sistem in preverjen koncept. Vijoličasti bodo edini iz širše regije, ki bodo med elito. Italijani so avtomatsko zraven, ni Poljakov, Avstrijcev, Madžarov, Hrvatov, Srbov. Od Nemčije in Italije bi bilo treba tja do Pireja za ligo prvakov, če ne bi bilo Maribora. Kako jim je uspelo še drugič v štirih letih, tokrat prek Zrinjskega, Hafnarfjördurja in Hapoela? »Mi smo delali to, kar Maribor v Evropi dela zmeraj: temeljito se pripravi na tekmeca, dela, skuša izkoristiti slabosti in garati,« je zmagovita formula Darka Milaniča.
Veliko mu je pomenilo, da ga v zrak niso metali le nogometaši. Zdaj ko je po Bojanu Prašnikarju in Anteju Šimundži kot trener z največ domačimi lovorikami še tretji slovenski trener v ligi prvakov (z Rijeko je bil blizu Matjaž Kek, ki je iskreno čestital vijoličastim), je Ljudski vrt končno skandiral tudi njegovo ime: »Moral sem narediti res veliko, ampak nikoli ni prepozno. Bolje pozno kot nikoli. Zelo sem zadovoljen, da je tako.«
Predvsem so morali Milanič in njegovi fantje še bolj vztrajati pri sistemu. Maribor nima tako izrazitih posameznikov kot Hapoel iz Beršebe, vendar ko so Izraelci skušali igrati sistematično, tako kot Maribor, se jim je taktika zrušila. Niso računali na ključno prednost vijoličastih: kolektivno igro, Jasmina Handanovića in fanatičen Ljudski vrt. Samo še proti Palermu leta 2010 je bilo tako evforično. Ravno prav, da je Maribor tako pritisnil, poletel in Viler zabil. Ko imajo želeni rezultat, pa se vijoličaste težko stre.
Mariborčani bodo najbrž šele danes, ko bodo dobili svoje tri tekmece (glavna želja sta Real Madrid in Paris Saint-Germain), dojeli, kaj jim je znova uspelo. »Ne zavedam se še dobro,« je namreč rekel tudi najstarejši med njimi, 39-letni Jasmin Handanović. S parado, ki so jo še v španski Marci pohvalili, je v izdihljajih tekme pokončal Anthonyja Nwakaemeja. Da se ne zavedajo dobro, kaj jim je uspelo, so pristavili tudi Šuler, Viler, Tavares, ki so v ligi prvakov že igrali, enako je rekel Martin Milec: vrnil se je domov, jokal je od sreče, ker tokrat ne bo zamudil lige prvakov.
Poleti, ko so začeli racionalizacijo in izgubili ključne može v obrambi (Defendi), sredini (Vršič) in napadu (Novaković), se je pokazalo tudi, kako pomemben je poleg trdih izkušenj in šole tudi značaj. Kot je ocenil Handanović: »Ni lahko igrati v Mariboru. Pripravljen moraš biti na vse. Moraš imeti zelo trden značaj in biti pripravljen tudi na slabe trenutke, ki pridejo. Maribor živi z ekipo, Maribor živi z nogometom.«
