Osemdeseta smo nedavno podoživljali v dveh sezonah Netflixove odlične serije Stranger Things, ravno lani pa se je obetavni režiser iz Kolorada John Watts v najnovejšem pajkomožu (Spider-Man: Vrnitev domov) poklonil zapuščini Johna Hughesa, ameriškega režiserja večnic Prosti dan Ferrisa Buelerja (1986) in Sobotni klub (1985). Vse to in še več je najprej v knjigo stlačil ameriški pisatelj Ernest Cline, ki je kot soscenarist z Zakom Pennom bdel nad ekranizacijo svoje predloge. Igralec št. 1 torej gradi na uspešnih temeljih, a nikakor ni zgolj posrečena kopija že videnih hitov. Vizualno osupljiv (Janusz Kaminski) in čudovito režiran vpogled v Ohio fiktivne bližnje prihodnosti bi lahko še najbolje opisali kot Zemeckisov Nazaj v prihodnost (1985), posnet za današnji čas.
Leta 2045 se po zaslugi novodobnega Steva Jobsa, Jamesa Hallidayja (fantastični oskarjevec Mark Rylance), revščine in vsakodnevnih težav naveličani ljudje predajajo neskončnim možnostim virtualnega sveta Oasis, v katerem so lahko kdorkoli, a vseeno ne brez pasti in možnosti izkoriščanja korporacij, saj igralci nabirajo in izgubljajo za denar izmenljive pikslaste kovančke, kakršne je poznal že Nintendov junak Mario. Zgodba se mudi okoli treh ključev (t. i. easter egg), pretkano skritih v prostranem navideznem svetu. Kdor jih uspe zbrati kot prvi, bo kot edini lastnik podedoval velikansko bogastvo in nadzor nad alternativno resničnostjo.
Spielbergova nova uspešnica je kot njegovi številni filmski mejniki pred tem zelo dober mladinski film, za kar je v prvi vrsti zaslužen nadarjeni osrednji igralski duet; Tye Sheridan (Mud, 2012) in Olivia Cooke (Signal, 2014). Potencialna klasika je v enaki meri izredno posrečen metafilm in za povrh pravzaprav prvi film s širšim vpogledom v videoigre. Kot knjiga je namreč iskren poklon 'novemu' mediju, ki bi skorajda umrl v osemdesetih, a je k sreči v devetdesetih na krilih zmogljivejše tehnologije doživel veličasten preporod in se z arkadnih avtomatov dokončno preselil pred manjše zaslone dnevnih sob, kjer danes kraljuje na trdih diskih namiznih računalnikov in muči grafične kartice sobnih konzol.
Igričarska industrija sloni na geekovski subkulturi, ki časti klasične in požira nove popkulturne naslove različnih medijev ter v navideznih svetovih pušča stotine in tisočine ur. Zasnova filma pomeni, da so možnosti kopičenja bolj ali manj očitnih aluzij neomejene. Nič čudnega torej ni, če se v istem prizoru znajdeta Lara Croft in špartanski vojaki iz serije Halo, se v epski bitki spoprimeta mehanska Godzilla in japonski bojni robot Gundam. Prav tako ne, če ob šanku opazimo Blanco iz pretepačine Street Fighter, če se v kader prikradejo liki iz Vojne zvezd ali Gospodarja prstanov in tudi ne, da se eden izmed prizorov zgodi kar v hotelu iz Kubrickovega Izžarevanja (1980). Nostalgična glasbena podlaga ne izostane (Van Halen, New Order, Bruce Springsteen, Twisted Sister).
Ob tem je potrebno izpostaviti, da popkulturno spajanje, prelivanje in umeščanje ni prisiljeno in ni zgolj kozmetični učinek, saj dramaturški lok sledi nekaterim značilnostim videoiger (podobno kot lani Jumanji: Dobrodošli v džungli). Premišljeno križanje različnih medijskih vsebin z vidika pristopa deluje izvirno, a ne prelomno. Zgodba je še vedno podana v izmenjavah med vrtoglavo kinetično akcijo (velja si ogledati 3D verzijo) in bolj problemsko naravnanimi prizori izven navideznega sveta, torej povsem v okviru žanrskih konvencij. V sporočilu je sicer zavzeta kritična distanca do novih tehnologij (pobeg od resničnih problemov, vprašanje zasebnosti, zapostavljanje obveznosti), ki vse bolj brišejo meje med navideznim in resničnim, a ne na moralističen, zatežen način.
Steven Spielberg je v zadnjih nekaj letih posnel tehnično brezhibna, a šablonsko predvidljiva celovečerca, ki jima je primanjkovalo vzdušnosti in izvirnosti. Lani Zamolčane dokumente (2017), še leto pred tem Velikega dobrodušnega velikana (2016). Nekoliko ironično je ravno Igralec št. 1 z vsem v nebo vpijočim popkulturnim naslajanjem nova mala mojstrovina velikana ameriškega in svetovnega filma. Vsekakor ne govorimo o dosežkih v rangu Schindlerjevega seznama ali Reševanja vojaka Ryana, zagotovo pa v dometu hitov E.T., A.I. umetna inteligenca in prvega Indiane Jonesa.
