Gre za poroko, toda v bližnjem planu vidimo samo nevesto. Kje je ženin, zakaj ga ne vidimo? Se nevesta tako previdno ozre, ker se tudi njej zdi, da nekdo manjka? Res, prav edinstven prizor filmske poroke. Kmalu pa v zakonski spalnici dobimo pojasnilo. Nevesta, ime ji je Katarina, v dolgi beli spalni srajci stoji v ospredju, v sobo stopi ženin, Aleksander (Paul Hilton), ki ostane v ozadju ali bolje na distanci, s katere ji ukazuje, naj se zadržuje v hiši, zdaj pa naj se sleče in obrne proti steni. Golo telo mlade Katarine (Florence Pugh) je tako prelestno, da bi premamilo Zevsa, toda Aleksander je niti pogleda ne, zleze v posteljo in se s hrbtom obrne proti njej. Na podlagi takšne manifestacije prezira bi torej lahko sklepali, da je Aleksander manjkal v poročnem prizoru zato, ker se je sicer poročil, a kot da z nikomer – žena zanj ne obstaja. Ko se potem pojavi Aleksandrov oblastni oče Boris, ki se hvali, da je kupil Katarino skupaj z njenim revnim posestvom, bi to lahko pomenilo, da se je Aleksander poročil le zato, da bi ustregel očetovi zahtevi. A kljub temu to ne pojasni povsem Aleksandrovega umanjkanja v poročnem prizoru. Kaj pa, če ga tam ni bilo videti zato, ker bo sam kmalu izginil, mrtev zakopan nekje v gozdu? Ker bo s smrtjo plačal za to, da žena zanj ni obstajala.
Oldroydova Lady Macbeth temelji na povesti ruskega pisatelja Nikolaja Leskova Lady Macbeth Mcenskega okraja, ki jo je leta 1865 prvič objavil Dostojevski v svoji reviji Epoha, natančneje, na dramatizaciji te povesti, kot jo je naredila Alice Birch. Dmitrij Šostakovič je leta 1934 iz ruske lady Macbeth naredil sovjetsko operno junakinjo, ki se je uprla fevdalnemu patriarhatu (zato je tudi črtal njen umor otroka), Andrzej Wajda pa je v svoji filmski priredbi Sibirska lady Macbeth (1962, poljsko-jugoslovanska koprodukcija z Olivero Marković in Ljubo Tadićem v glavnih vlogah) ne le ohranil vse njene umore, marveč jo – zvesto po Leskovu – skupaj z njenim ljubimcem tudi poslal v Sibirijo in nazadnje utopil. Oldroydov film je prav tako obdržal vse Katarinine umore (pri dveh ji je asistiral njen ljubimec Sebastian), toda prestavljene v angleško okolje, kjer pa ni Sibirije. Zločini angleške lady Macbeth ostanejo nekaznovani.
Ampak ne zato, ker »tako pač je v realnosti, 'pravični' konec pa imate v Hollywoodu«, kot pravi Woody Allen v Zločinih in prekrških. Tako v ruski kot angleški realnosti 19. stoletja je bilo tako, da so ženske svojo podrejeno in zatirano vlogo v zakonu potrpežljivo prenašale, ker bi bile kot neporočene najmanj izobčene. In tudi Katarina bi jo, pa naj je – kot je v filmu imenitno prikazano – za hladnimi in pustimi zidovi angleškega posestva osamljeno sedeča pri oknu še tako videti kot zapornica. Prav tako bi prenašala vse žalitve svojega tasta, te ostudne inkarnacije patriarhata, ko bi le njen mož »opravil svoj dolžnost« in njun zakon konzumiral. Ker pa ga ni, se je Katarina počutila še manj kot sužnja ali kot njena črnska služabnica, s katero so se delavci na posestvu »poigrali« tako, da so jo, golo v vreči, privezani na vrveh, »tehtali kot svinjo«. In prav kolovodjo te »igre«, Sebastiana (Cosmo Jarvis), si Katarina izbere za ljubimca. Za katerega ali za njuno oživljajočo in osvobajajočo ljubezen je Katarina pripravljena storiti vse, tudi moriti.
Osvobajanje izpod zatiralskega režima je krvavo. Toda Katarina nazadnje obsedi sama v široki modri obleki in v prazni hiši. Kot ikona svobodne ženske, ki je to postala prav in šele s tem, da je »šla do konca« in se odpovedala tudi svojemu ljubimcu? Ali kot »ujetnica svobode«, ki jo je lahko pridobila le tako, da se je pogubila?
