Vodja parlamentarnega odbora za kulturo dr. Dragan Matić je v začetku tedna v proceduro vložil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUIK), ki bi vlagatelje v javnem interesu in prostoru zavezal, da v določenem deležu kupijo likovna dela. S tem bodo vložili v umetnike in v kultiviranje mest, vasi, trgov, parkov. Takšne podporne sheme oziroma mehanizme v tujini že poznajo.
Predlagatelji menijo, da bi zadoščal (vsaj) en odstotek sredstev (do 1,25 odstotka) od investicijskega vložka, predvidevajo pa, da bi tak ukrep na letni ravni umetnosti doniral približno 15 milijonov evrov. V luči naložbe ne gre za velik denar, menijo poznavalci. Pobudniki pričakujejo hitro sprejetje predloga, saj naj bi bil konsenz že dosežen.
Vsebina ista, oblika druga
V resnici gre za staro pobudo, ki je doživela že več javnih razprav. V socializmu so sicer rasle likovne in grafične zbirke v uspešnih gospodarskih podjetjih, v Gorenju, Krki, Leku, prvič pa so o sistemsko določenem obveznem deležu v umetniška dela javno razmišljali leta 2005. Kulturno ministrstvo je leta 2009 pri Zavodu za kiparstvo naročilo raziskavo, ekipa takratne ministrice za kulturo Majde Širca pa je predlog spravila do javne obravnave. Kulturni in politični krogi so mu bili naklonjeni, niso pa ga uzakonili, ker je vlada padla. Zdaj je idejo podprla največja vladna stranka SMC.
Če primerjamo oba predloga, si nova ekipa predlagateljev ni pomagala s prejšnjim, obrazložitve pa so bolj ali manj enake. Prejšnja ekipa je predlagala obvezen odkup umetniških del, ne glede na vrsto umetnosti, medtem ko sedanja predvideva zgolj likovna dela; prvi so želeli ločen zakon, sedanji pa bi obvezo dodali kar v krovni zakon.
Predlagatelji so se nekoliko neposrečeno omejili le na likovne umetnike; omenjajo sicer še arhitekte, krajinske arhitekte in krajinarje, ki bi z likovniki sodelovali. Pri tem omenjajo »preživetje« in »socialni vidik«, o čemer se bo verjetno še razpravljalo, saj so eksistenčno ogroženi tudi drugi umetniki, ne le likovniki. Sicer pa je predlog gotovo koristen tako za javnost kot za ustvarjalce. Javnih razpisov in natečajev pri nas praktično ni več. Državna podpora umetnikom je skromna, občinska pa še skromnejša.
Odzivi na predlog
Če bo predlog sprejet in se bo recimo prenavljala SNG Drama Ljubljana, bo investitor projekta ministrstvo za kulturo. Torej bo ministrstvo tisto, ki bo zavezano odmeriti odstotek tudi za nakup likovne umetnine. Na ministrstvu predlog pozdravljajo, kateri vlagatelji bodo zavezani deležu in v katerih primerih, pa bo natančno določil dopolnjen zakon. Zdi se, da je ministrstvo že pristalo na dopolnitev ZUIK in torej predloga ne vidi v samostojnem zakonu, kjer bi bil morda bolj varen; ZUIK bi bil namreč potreben prenove.
Na ministrstvu so še pojasnili, da bi postopek izbora pripravil in vodil investitor, pri tem bi sodeloval s strokovno komisijo, ki bi jo imenovalo ministrstvo za kulturo, nakup bi izpeljali z javnim natečajem. Nekaj članov komisije bo lahko investitor imenoval po svoji izbiri. Strokovna komisija bo bedela nad umetniško kakovostjo predlaganih del, ocenila bo tudi, ali jih je primerno umestiti v dani prostor in ali je vrednost umetnin v skladu z odmerjenimi sredstvi.
Na MOL predlog še preučujejo. Poznajo pa že javne razpise oziroma natečaje za umestitev umetniških del v prostor oziroma jih načrtujejo arhitekti skupaj s svojimi arhitekturnimi rešitvami.
Tujina pozna tovrstne podporne sheme umetnosti že več desetletij, pri nas to prakso uzakonjamo šele zdaj. Predlagatelji zagotavljajo, da je »slovenska« različica enostavnejša in manj birokratska kot v kakšni drugi evropski državi pa tudi cenejša, saj ne predvideva dodatnega sklada ali agencije, ki bi bedela nad izvajanjem zakona.
