Drugače kot univerze pa mediji, ki iščejo dobiček, nikoli niso bili kos nalogi, da bi omogočali močno »javno sfero«. Že na njihovih naslovnicah se odraža, da so pod velikim pritiskom, ker morajo biti po godu svoji bazi, to je oglaševalcem ali investitorjem, ali da jim vsaj ne delajo škode. Zato se je ameriški pisatelj in politični komentator Walter Lippmann, ki dobro pozna novinarstvo, dokončno odločil, da bo zaupal samo še intelektualcem, zaposlenim na univerzah, v študijskih centrih (think tanks) in drugih neodvisnih institucijah.
Večji del obdobja po drugi svetovni vojni so bile strukturne deformacije medijev, ki so iskali dobiček, razmeroma neškodljive. Skrajna desnica, ki je sprožila gibanji nacizma in fašizma, je bila v političnem izgnanstvu. Skrajna levica pa je nosila svoj križ: obstoječi socializem sovjetskega bloka je bil morilski in neproduktiven.
Preostajal je le severnoatlantski triptih politične demokracije, tržnega gospodarstva in socialne države. Tehnokratske razprave o tem, kako uveljaviti čim več dobrega za čim več državljanov, so se lahko nadaljevale brez prtljage neuravnovešenih ideologij. Zahod je živel v času »konca ideologij« ali, še bolj optimistično, v času »konca zgodovine«.
Toda zdaj se soočamo s tistim, kar Lawrence Summers imenuje »izzivi Trumpove dobe«, pri čemer so na kocki zelo pomembne stvari. V nedavnem komentarju v Financial Timesu je Summers obžaloval, da zlasti univerze ne znajo biti kos dandanašnjim izzivom.
Za začetek Summers upravičeno zahteva, da univerze naredijo več, da bi »rekrutirale, sprejele in izobrazile več študentov, ki prihajajo iz gospodarsko zapostavljenih okolij«. Kadar univerze sprejemajo samo dobro pripravljene študente, ne delujejo samo po liniji najmanjšega odpora, ampak škodijo tudi svojim študentom, profesorjem in skupnostim, ki naj bi jim služile. Študentje iz zapostavljenih okolij, ki so manj pripravljeni kot njihovi vrstniki, ne smejo biti odgovorni za okoliščine, v katerih so se rodili.
Če uporabim ekonomsko izrazoslovje, je naloga univerze, da maksimira svojo izobraževalno »dodano vrednost«, kar pomeni, da mora poiskati študente, ki bi jim njene usluge najbolj koristile. Ko pa bi bili sprejeti, bi morali imeti ti študentje na razpolago vse potrebno, tudi denarna sredstva, da bi končali svoj študij.
Summers ima prav tudi, ko trdi, da je »strašno, da imajo ZDA prvič postracionalnega predsednika, ki zanika znanost, predlaga aritmetično šibak proračun in se opira na alternativna dejstva«. Univerze, pravi Summers, »bi morale biti branik poštene in odprte razprave, ki naj bi vodile proti večji resnici«. Univerze so v resnici kraji, ki služijo ne samo izražanju, ampak tudi presojanju idej. Gojiti bi morali intelektualno raznolikost. Pa tudi zavračati neuspele, nezdrave in goljufive ideje.
Zato lahko vsaka fakulteta in vsak študent prispevata vsak argument ali idejo, ki se jima zdita vredna nadaljnje raziskave. In te institucije morajo imeti proste roke pri tem, da povabijo govornike, ki imajo podobna stališča. Summers ima prav, ko pravi, da univerza ni kraj, kjer bi »se dajalo možnost veta tistim, ki bi radi zmagali s silovitostjo svojih čustev, ne pa z močjo svojega argumenta«.
In vendar obstaja neki konflikt med zavračanjem neuspelih idej in ohranjanjem intelektualne raznolikosti. Empirično pravilo, ki ga je pred 70 leti predlagal zgodovinar Ernst Kantorowicz, je, da imajo tisti, ki pridejo na dan z neko idejo, odgovornost do »svoje vesti in svojega Boga«, da so glede te ideje iskreni.
Poglejmo primer, ki ga navaja Summers: obisk Charlesa Murrayja na fakulteti Middlebury je izzval velike študentske demonstracije. Videl sem, kako je Murray sredi 90. let razpravljal o svoji slavni knjigi The Bell Curve: Intelligence and Class Structure in American Life, in name ni naredil vtisa. Od takrat Murrayjeve ideje – zlasti njegove teze o IQ in rasi – niso bile dobro sprejete.
Sam bi dejal takole: če je bil Murray že povabljen, bi mu morali pustiti govoriti. Toda študentje z Middleburyja, ki so ga povabili, so tudi odgovorni pred svojo vestjo, svojim Bogom in nami vsemi, da pojasnijo, zakaj menijo, da so njegove ideje še vedno vredne razmisleka.
Ideja, o kateri se ne strinjam s Summersom, zadeva njegovo zagovarjanje meritokracije. Trditev, da je meritokracija nekaj dobrega brez primesi slabega, spregleda izvor izraza, ki ga je leta 1958 skoval sociolog Michael Young v svoji satirični distopiji The Rise of Meritocracy.
Summers obžaluje, da na fakultetah zdaj »učijo, da je napačno in celo rasistično reči, da so »ZDA dežela priložnosti« ali da je »meritoracija dobra stvar««. Toda ali so takšne izjave sporne, je odvisno od konteksta, v katerem so izrečene. Dobro je spodbujati perspektivne mlade, da veliko delajo. Toda meritokracija, ki jo imamo, je nezanesljiv arbiter o pravi vrednosti posameznika, če pomislimo, da precej diskriminira tiste, ki ne morejo izpolniti njegovih kriterijev za uspeh, čeprav sami niso krivi za to.
Na tej točki razprav o današnjih univerzah se pogosto pojavi izraz »varen prostor«. Seveda morajo biti univerze varni prostori za izmenjavo in presojanje idej, pa tudi za spreminjanje stališča, kadar se soočiš z novimi argumenti in dejstvi. Summers ima prav, ko trdi, da je »progresivno izobraževanje, ki ne pripelje do trenutkov globokega nelagodja, neuspešno«. Moti pa se, ko ne prizna, da nekateri študentje občutijo globoko nelagodje, ko se jim daje vedeti, da ne spadajo tja.
Kot skupnosti diskurza in razprave so univerze dovzetne za motnje, zaradi česar je treba, kot Summers pravilno poudarja, ohranjati olikanost in civiliziranost. Poleg tega se proteste v študentski domovih pogosto dojema kot simptom družbenih problemov. Summers citira zgodovinarja Ricka Perlsteina, da nas spomni, da politični vzpon Ronalda Reagana v 60. letih deloma odraža njegovo tedanje nasprotovanje demonstracijam študentov na kalifornijski univerzi Berkeley. Summers domneva, da je radikalizem v študentskih domovih znova na pohodu in da bodo »politični učinki zdaj enaki, kot so bili takrat«. Marsikdo meni, da Donald Trump računa na to.
J. Bradford DeLong je profesor ekonomije na Berkeleyju, bil je tudi pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.
© Project Syndicate, julij 2017
