Verovškova ulica je dolga in razgibana, ob njej so veliki industrijski obrati pa tudi stanovanjski objekti, a kljub temu ima ulica bolj poslovno identiteto. Ne nazadnje je tam šišenska industrijska cona in tako pomembna podjetja, kot je Lek. Verovškova ulica poteka od Gasilske ulice do nadvoza severne obvoznice pri križišču z Litostrojsko cesto. Ne teče pa v enem kosu, temveč se po prvem kilometru spremeni v Milčinskega ulico, drugi odsek pa je dolg 1,4 kilometra in poteka od križišča z Magistrovo ulico dalje.
Verovškova še zdaleč ni vedno imela karakterja poslovne ulice, kar je izrazito v njenem prvem delu, kjer so večinoma stanovanjske hiše. Prvič so jo poimenovali leta 1902, in sicer v Kmetijsko ulico po primarni dejavnosti, ki se je odvijala na livadah ob ulici. Tedaj je Spodnja Šiška štela 271 hiš in je bila hitro razvijajoče se naselje, ki so ga leta 1914 priključili Ljubljani. Že čez nekaj let, leta 1923, so ponovno poimenovali nove ulice vse bolj urbanizirane Spodnje Šiške in Kmetijsko ulico spremenili v Verovškovo, po igralcu Antonu Verovšku.
Najprej dobival vloge ljubimcev
Anton Verovšek se je rodil v vrtnarski družini, ki je živela na sedanji Dalmatinovi ulici, kjer so imeli tudi vrtnarijo. Tudi sam se je ob šolanju na gimnaziji izučil še za vrtnarja. Še mnogo kasneje je rad hodil po Tivoliju in opazoval cvetlice. Menda je bil nenehno razdvojen med igralstvom in vrtnarstvom, med kolegi pa je slovel kot odličen aranžer rož za slovesne prilike. Kot so zapisali v Ljubljanskem zvonu, je bila »vsa boljša Ljubljana odjemalec rož pri Verovškovih«.
Toda vleklo ga je v gledališče in obiskoval je dramsko šolo Ignacija Boršnika. Leta 1887 je postal član deželnega gledališča. Sprva so mu zaradi njegovega videza – bil je izjemno velik in čeden – dodeljevali vloge ljubimcev, pa tudi klasičnih ljudskih junakov. Čeprav so ga najprej gledali postrani, češ, da je vrtnarski diletant, si je pridobil ugled in gledališče ga je poslalo na dodatno šolanje v Prago in na Dunaj.
Odigral skoraj 400 vlog
Dozorel je v igralca karakternih vlog, a ker le od tega ni mogel živeti, je nastopal v vsem od salonskih dram do operet, ki jih je zaradi nuje tudi režiral. Kasneje se je najraje loteval komičnih vlog in »publika se je zasmejala, še preden je Verovškov Tone sploh odprl usta«. Kmalu je postal »nenadomestljiv steber slovenskega gledališča, umetnik, ki bi se kjer koli pokazal brez bojazni pred neuspehom«. Odigral je skoraj 400 vlog. Prav zanj je Etbin Kristal napisal dramo Samosvoj, nastopil pa je tudi kot župnik v krstni predstavi Kralja na Betajnovi. Publiko je strašno zabaval tudi kot Krjavelj v dramatizaciji Jurčičevega romana Deseti brat.
Kljub priljubljenosti je z igranjem in režijo komaj preživljal družino. Žena in oba sinova so umrli zaradi jetike, ki ji je v 48. letu podlegel tudi Verovšek. Umrl je v »skromni sobici Lazarinijeve hiše na Gosposki ulici«, so zapisali v Ljubljanskem zvonu. Ko so njegovo krsto naložili na mrtvaški voz, so mu pred hišo člani opernega zbora zapeli žalostinke ter ga odpeljali na Žale, kjer je pokopan. Kasneje so mu pred ljubljansko opero postavili spomenik.
