Po prometnem kolapsu minuli konec tedna in po tistem, ko so ljudje znoreli, je vlada obrnila ploščo. Zdaj (in ne februarja ali marca, ko bi bilo to smiselno) že teden dni pripoveduje, da se je Slovenija že v postopku sprejemanja uredbe zavzemala za njene bolj življenjske določbe, a je bila neuslišana, za njih pa si na vse kriplje prizadeva tudi danes. Izjeme oziroma manj strožje preverjanje določenih kategorij potnikov pa je mejna policija, soočena z večkilometrsko jezo javnosti, itak začela izvajati že minuli konec tedna. Kljub izrecno drugačnim zagotovilom državnega sekretarja. In tudi brez pravega haska.
Kar nam vlada od začetka tega leta naprej, ni več nikakršna vlada. Je zgolj oportunizem. Je eno samo prilizovanje javnemu mnenju s ciljem, da bi si vladne stranke, še posebej pa SMC, dvanajst in nekaj mesecev pred volitvami izboljšale neobetavna predvolilna izhodišča. Marketinška strategija, bržkone zasnovana v kakšnem studiu kreativnih idej v Tel Avivu, je preprosta. Kočljive politične projekte je treba umakniti z dnevnega reda. Prodajo NLB, na primer, zdaj že raztegnjeno v pred- in povolilno obdobje, in zdravstveno reformo. O tej je bilo najprej sporočeno, da je ne bo, saj nikoli ni bila obljubljena, napovedana je bila le sprememba zakona o zdravstvenem zavarovanju. Temu pa je sledilo sporočilo premierja, da »si bomo za spremembo tega in drugih zakonov še naprej prizadevali«, navkljub nekaterim koalicijskim partnericam, ki so se že začele pripravljati na volitve.
Ključen v tem sporočilu je bil v njem uporabljeni glagol. Raba primernih glagolov je namreč del marketinške strategije. Zdi se, kot da so klientom prej omenjenega kreativnega studia z nekim seznamom predpisali rabo besednih zvez z lepo zvenečimi glagoli. Poslušali ste jih lahko ves teden: »budno spremljamo…«, »pozorno spremljamo…«, »ne bomo dovolili…«, »prizadevali si bomo…«, »pričakujemo, da…«. Namesto na dejanjih vlada svojo politiko gradi na obetih dejanj, kar je značilnost predvolilne retorike.
Za zdravo pamet v njej ni prostora. Zdrava pamet ne more razumeti, kako je mogoče, da vlada zavoljo enega tujega investitorja (avstrijskega) spiše lex Magna in z njim na Dravsko polje dobesedno oktroira neko lakirnico, za drugega tujega investitorja (hrvaškega) pa spiše lex Mercator, z njim pa se kljub ustavi in acquis communautaire podela na pravno državo, zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo. Zakaj tako? Zato, ker se ji tako početje splača. Ker je Štajerska socialno devastirana in je mogoče tam sto delovnih mest konvertirati v deset tisoč volilnih glasov več. In ker je Mercator hrvaški in ji takšen antihrvaški »lex« prinese nekaj odstotnih točk na lestvicah politične preference.
Ne ta in ne katera druga (pretekla ali prihodnja) slovenska vlada si ne bi upala in drznila spisati nikakršnega lex Spar, lex Hofer, lex Lidl, lex Leclerc, lex Helios ali lex Revoz in z njim poseči v pravice zasebne lastnine (ki so tudi vaše, če se greste podjetništvo). Gospod Cerar bi se v vsakem drugem primeru raje dal križati (tudi brez obeta vstajenja), kot da bi zagovarjal tolikšno ustavno, evropsko in civilizacijsko šlamastiko. No, populizem na ravni Marine Le Pen.
Od mejnih kolon do Mercatorja se jasno vidi, da vlada ne počiva. Proizvaja videz, da dela, in strelja kozle. Volitve bi bile zato zelo dobrodošle. Čim prej, jeseni.
