Sodišča denacionalizacijskim upravičencem omogočajo, da v sodnih dvoranah tekmujejo, kdo od njih ima bujnejšo domišljijo. Pravna podlaga zanjo je 72. člen zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki naj bi govoril o odškodnini za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja, vendar je napisan tako ohlapno, da ga brez razlage vrhovnega sodišča (prvič jo je sprejelo tri leta po sprejetju zakona, 9. decembra 1994) sprva sploh ni nihče razumel.
Odškodnina brez omejitve
»Odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona se ne priznavajo,« piše v drugem odstavku 72. člena ZDen. Odškodnina se torej do uveljavitve zakona (do 9. decembra 1991) ne priznava, kaj je z njo po tem datumu, pa ni povedal zakonodajalec, ampak vrhovno sodišče. Državni zbor bi lahko v 72. členu ZDen odškodnino omejil, morda z najvišjim možnim zneskom, ki ga lahko upravičenec prejme, kot je to pri odškodninah žrtvam vojnega in povojnega nasilja.
Zavestno ohlapen in nejasen zakon?
Odškodnino bi lahko omejil tudi tako, da bi določil, koliko evrov je pripada upravičencu za kvadratni meter površine. Pa tega ni storil. Nasprotno, napisal je tako ohlapen in nejasen zakon, da ga brez razlag vrhovnega sodišča v velikem delu sploh ni bilo mogoče izvajati. Tudi to je eden od razlogov za dolgotrajne denacionalizacijske postopke.
Razlagam vrhovnega sodišča glede odškodnin zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja lahko denacionalizacijski upravičenci in njihovi odvetniki samo ploskajo, saj se na njihov račun izdatno finančno redijo.
Vrhovno sodišče je tako določilo, da odškodnina za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja upravičencem pripada od uveljavitve zakona (in ne od vložitve zahtevka za vračilo premoženja, kot bi bilo logično) do vrnitve nepremičnine v last. K tej odškodnini je treba prišteti še zamudne obresti (znašajo osem odstotkov), ki po razlagi vrhovnega sodišča začnejo teči od dne, ko je upravičenec zavezanca prvič pisno seznanil, da od njega terja odškodnino po 72. členu ZDen, in ne šele od dne, ko je dobil pravnomočno sodno odločbo, da mu odškodnina pripada.
Za sodišča je pomembna le korist upravičenca…
Toda to je šele začetek zgodbe. Ta vrhunec doseže na sodiščih, ki odmerjajo odškodnino. Sodniki si pomagajo z dragimi izvedenci in hkrati domišljiji upravičencev puščajo povsem prosto pot. Karikiramo: če upravičenec dobi nazaj travnik, ki je bil travnik ves čas od sprejetja ZDen, ko ga ni mogel uporabljati, lahko odškodnino uveljavlja za kar koli. Sodniku/sodnici na primer reče, da bi imel na tej površini 15 let, kolikor je trajal denacionalizacijski postopek, marelice, in odškodnina bo temeljila na ceni marelic, ne na vrednosti sena. Sodna praksa namreč zagovarja stališče, da odškodnina ne more biti odvisna od tega, kolikšno korist je imel od nje tisti, ki jo je uporabljal, preden jo je dobil nazaj denacionalizacijski upravičenec, ampak od tega, kolikšno korist bi imel od nje denacionaliziranec.
Tako je lani celjsko okrožno sodišče (pritrdilo mu je tudi višje sodišče) odločilo, da mora sklad kmetijskih zemljišč in gozdov za zemljišča, ki jih je vrnil denacionalizacijskemu upravičencu, prej pa jih je oddajal v zakup, plačati trikrat višjo odškodnino, kot je zaslužil s pobrano zakupnino. V tem primeru je sodni izvedenec za kmetijstvo hipotetično korist upravičencev izračunal tako, kot da bi sami kmetovali, čeprav v sodnem postopku niso dokazali, da bi se kdor koli od njih sploh ukvarjal s kmetijstvom. Ker se niso, bi denacionalizirana zemljišča najverjetneje oddali v zakup (če jih ne bi takoj prodali), kar pomeni, da z njimi niti približno ne bi zaslužili toliko, kot je naračunal izvedenec.
... stroški zavezancev jih ne zanimajo
Isto okrožno sodišče je v začetku oktobra izdalo še eno sodbo, ki se nanaša na kmetijska zemljišča in odškodnino po 72. členu ZDen. Ob podržavljenju po drugi svetovni vojni so bili to travniki, pašniki in njive, enako tudi v času, ko so jih vrnili upravičencem. A je sodišče kljub temu sledilo mnenju izvedenca. Ta je izračunal izgubljeno korist, ki bi bila dosežena s pridelavo in prodajo sadja v intenzivnem sadovnjaku. Toda sadovnjaka ta denacionalizacijski upravičenec še danes nima na teh travnikih in pašnikih.
V tretjem primeru, prav tako nanašajočem se na sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, je ljubljansko okrožno sodišče septembra letos (sodba še ni pravnomočna) povsem »povozilo« stroške, ki jih je imel sklad z vzdrževanjem gozdov, ki so bili predmet denacionalizacije. Sklad je v tem primeru izračunal, da zaradi obsežnih vlaganj v te gozdove (k temu ga je zavezovala zakonodaja) kljub poseku ni iz njih pridobil nobene koristi, nasprotno, ustvaril je celo minus. Sodišče je pri odločanju očitno pozabilo na 2. odstavek 72. člena ZDen, ki ne govori le o pravici denacionalizacijskih upravičencev do odškodnine, ampak tudi o tem, da imajo tisti, ki odvzeto premoženje vračajo, pravico uveljavljati stroške, ki so jih imeli z vzdrževanjem tega premoženja.
