Kljub veliki obremenitvi državnega proračuna, ki jo prinaša denacionalizacijska zamuda, pa ni znamenj, da bi se vpletenim (državnim uradnikom, razlaščencem, zavezancem za vračilo odvzetega premoženja, sodnikom, sodnim izvedencem, odvetnikom…) pretirano mudilo. Kako si drugače razlagati dejstvo, da država potrebuje 24 let, da ugotovi, da nekdo (Nadškofija Ljubljana), ki se poteguje za vrnitev odvzete nepremičnine (Baragovega semenišča v Ljubljani), sploh ni denacionalizacijski upravičenec? Nepojmljivo je, da državnim organom niti četrt stoletja ni bilo dovolj, da bi raziskali, ali je graščak Antonio Codelli, po katerem se imenujejo grad, park, športna dvorana in predel Ljubljane (Kodeljevo), imel pravo državljanstvo ali ne in ali vnukinja posledično sme terjati odškodnino za premoženje, ki so mu ga odvzeli.
Nezaslišano je, da pristojni organi niso sposobni preveriti, kaj se dogaja v cerkvi pri Križankah v središču Ljubljane, ki jo hočejo nazaj križniki. Res služi zgolj elitnim kulturnim prireditvam, kot zatrjuje vodstvo Festivala Ljubljana, ali je med drugim priročno parkirišče pijač in središče zabav poslovnežev, kot pravi cerkvena stran? Bo državnim uradnikom to uspelo preveriti?
Državi so za pregnanimi graščaki ostali številni gradovi, s katerimi ne ve, kaj bi počela. Poskus, da bi nekatere prodala, je klavrno propadel, a tudi denacionalizacijski upravičenci raje pobašejo odškodnino, grad pa pustijo državi. No, najdejo se tudi »čudaki« (družina Pogačnik), ki vzamejo grad (Krumperk), imajo vizijo, kaj bi z njim počeli, in celo denar za njeno uresničitev. A se tudi 23 let po vrnitvi gradu ni zgodilo še nič. In se tudi ne more, kajti graščak ima okoli svojega gradu približno toliko prostora kot vrstna hiša v znamenitih ljubljanskih Murglah. Z ene strani ga obkrožajo trije kurji hlevi, z druge konjski hlevi, s tretje pašniki, na katerih mulijo travo krave. A vse to ni last velikega kmetijskega podjetja, kot bi lahko kdo zmotno pomislil, ampak sodi v raziskovalno in vzgojno-izobraževalno dejavnost biotehniške fakultete, ki na Krumperku opravlja javno službo. Pravni zastopniki denacionalizacijskega upravičenca temu rečejo dober univerzitetni biznis, pristojne službe pa nimajo časa, volje, poguma ali znanja, da bi preverile, ali na Krumperku izvajajo zgolj javno službo, kot trdi fakulteta, ali gre nemara celo za nelojalno konkurenco kmetom, ki nimajo možnosti dobiti zemlje in objektov v brezplačno uporabo, za nameček pa morajo biti pri prodaji kokoši nesnic in jajc cenovno konkurenčni fakulteti. Se bo našel junak, ki bo končno presekal ta gordijski vozel?
Slovenija bi potrebovala tudi (političnega) junaka, ki bi veljakom Katoliške cerkve povedal: »Ne bodite tako pogoltni!« Njihovo barantanje za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja ne pozna meja. Pravično je, da Cerkev dobi odškodnino, ker so državni organi in sodišča nerazumno dolgo mečkali z denacionalizacijskimi postopki, krivično pa, da te postopke zdaj zavlačuje še sama, ko je seštela, koliko zamudnih obresti ji to navrže. Odškodninsko barantanje Nadškofije Ljubljana za mozirske in pokljuške gozdove je le eden v nizu tovrstnih primerov.
