Ustavno sodišče zagovarja stališče, da predpis, iz katerega povprečen in prava nevešč državljan ne more zanesljivo razbrati svojega položaja, krši načela pravne države. Šolski primer takšnega predpisa je 72. člen zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki govori o odškodnini denacionalizacijskim upravičencem za nezmožnost uporabe odvzetega premoženja.
Eni zamujajo, drugi plačujejo zamudnino
Ker je zakonodajalec leta 1991 sprejel zakon z zelo dvoumnim besedilom, je, kot smo že poročali, razlago omenjenega člena leta 1994 sprejelo vrhovno sodišče in odločilo, da denacionalizacijskim upravičencem odškodnina za nezmožnost uporabe premoženja pripada od uveljavitve zakona do pravnomočne odločbe o vrnitvi premoženja. Ker se denacionalizacija vleče že četrt stoletja, so odškodnine, ki jih zdaj plačujejo denacionalizacijski zavezanci, astronomske.
Zavezanec za plačilo odškodnine je po sodni praksi formalni lastnik nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, četudi je, na primer, že leta 1991 izjavil, da bi rad nepremičnino takoj vrnil denacionalizacijskemu upravičencu. Vrhovno sodišče je sprejelo kar nekaj odločitev, da je formalni lastnik imel možnost uporabe nepremičnin in da mora zato plačati odškodnino, ki je enaka najemnini za vsa leta trajanja denacionalizacijskega postopka, ne glede na to, ali je nepremičnino v resnici uporabljal ali ne, in ne glede na to, ali je imel od nje kakšno korist,« na nerazumno sodno prakso opozarja odvetnik Janez Tekavc. Dodaja: »Dodatna težava denacionalizacijskih zavezancev je, da se lastništva ne morejo razbremeniti. Nepremičnine, ki je v denacionalizacijskem postopku, ne smejo niti prodati niti podariti, lahko le čakajo, da se bo postopek končal, in potem plačajo odškodnino zato, ker je nekdo drug desetletja zavlačeval z denacionalizacijo.«
Odškodnina je enaka teoretični najemnini
Tekavc upa, da bo morda odločitev sodišča, da mora država Cerkvi plačati nekaj milijonov odškodnine, ker ni mogla od leta 2009 izkoriščati gozdov na Pokljuki in v Mozirju, spodbudila k resnemu razmisleku o tem, ali ni morda dolžan odškodnine plačati tisti, ki je povzročil, da nekateri denacionalizacijski postopki trajajo več desetletij. »Morda bo kdo tudi razmislil, ali je pravilna ureditev, da je odškodnina kar avtomatično enaka potencialni (teoretični) najemnini za neko nepremičnino od leta 1991 dalje, ne glede na to, ali je denacionalizacijski zavezanec imel kakšno korist od nepremičnine. Morda je imel z njo celo le stroške,« opozarja Tekavc.
Ustavni pravnik Lojze Ude, ki sodišča načeloma zagovarja, je, kadar odločajo o denacionalizacijskih zahtevkih, do njih kritičen. »Kolikor spremljam prek medijev, sodišča denacionalizacijskim upravičencem prisojajo odškodnino, ki je enaka pričakovanemu dohodku za čas, ko nepremičnine niso mogli uporabljati. Upravičenci so namreč imeli možnost zahtevati predčasen prenos v posest, preden je bilo odločeno o vrnitvi premoženja. Če sodišča ugotavljajo odškodnino za preteklo obdobje, je to treba upoštevati. Mislim, da ni mogoče kar preprosto reči, da jim za celotno obdobje, pred pravnomočnostjo odločbe o vračilu premoženja, pripada odškodnina v višini pričakovanega dohodka, kot bi gospodarili z nepremičnino. To je malo poenostavljeno,« ugotavlja profesor Ude.
Sodišča imajo rada enostavne formule
»Pri odmerjanju odškodnine bi morali upoštevati tudi vlaganja v gozdove, zlasti gradnjo prometnic, ki jih je država zelo skrbno gradila. Toda prvostopna sodišča imajo rada popolnoma enostavne formule: datum, ko je upravičenec vložil zahtevek za vračilo premoženja, in datum, ko mu je bilo to vrnjeno v naravi, pa zdravo,« je kritičen Ude. Janez Tekavc opozarja na še eno neobičajno sodno prakso, povezano z denacionalizacijo. Za vse odškodnine je namreč treba vložiti tožbo v treh letih od dneva nastanka škode, pri denacionalizaciji pa je ta rok kar pet let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. »To pomeni, da je mogoče odškodnino zahtevati tudi za 20 ali celo 25 let nazaj,« se čudi Tekavc.
Od leta 1991, ko je bil sprejet ZDen, se je zamenjalo dvanajst vlad, vendar nobena ni predlagala sprememb in dopolnitev spornega 72. člena. »Vsi so vedeli, da odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe premoženja ni dorečena, imeli so možnost spremeniti zakon, a tega niso storili. Zdaj je prišla na mizo zadnja večerja,« ob tem ugotavlja Viktorija Potočnik, direktorica Pionirskega doma, ki domuje v ljubljanskem Baragovem semenišču, o katerem denacionalizacijska pravda traja že 24 let.
