Denacionalizacija obale Bohinjskega jezera, o kateri smo pisali včeraj, dviga precej prahu. Celo toliko, da je Nadškofija Ljubljana, ki je v tej zadevi upravičenka za vračilo po letu 1945 nacionaliziranega premoženja, prekinila denacionalizacijski molk. Doslej je vztrajno ponavljala, da javno ne komentira postopkov, ki še niso pravnomočno končani, včeraj pa so se le oglasili iz odvetniške družbe Brecelj, Korošec, Mate, ki v tej zadevi zastopa nadškofijo. Zmotila jih je predvsem izjava odvetnika Občine Bohinj Marka Klofutarja, ki je za Dnevnik povedal, da priobalni pas, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka nadškofije, skupaj z Bohinjskim jezerom tvori celoto, ki je lastniško ne kaže drobiti.
Priobalni pas z nepremičninami že zasedajo fizične osebe
»Občina Bohinj ni imela tovrstnih pomislekov, ko je s Kava barom Urška Aleksandra Kramar, s. p. (ustanoviteljica je soproga bohinjskega župana Aleksandra Kramar, op. p.), 6. januarja 2016 sklenila pogodbo o priznanju lastninske pravice in nanjo prenesla (so)lastninsko pravico na dveh nepremičninah (med drugim lokal ob Bohinjskem jezeru, op. p.), ki prav tako predstavljata priobalni pas Bohinjskega jezera,« opozarjajo v omenjeni odvetniški družbi in poudarjajo, da okoliščina, da je pridobitelj lastninske pravice na nepremičnini v priobalnem pasu povezan županom, za njih ni problematična.
Pravni zastopniki Nadškofije Ljubljana nadaljujejo: »Ni nepomembno niti to, da obalo Bohinjskega jezera in njegov priobalni pas predstavlja 131 nepremičnin, od katerih jih je 92 v lasti fizičnih oseb ali pravnih oseb civilnega prava. Poleg tega, da je več kot 70 odstotkov nepremičnin, ki predstavljajo obalo Bohinjskega jezera, v lasti fizičnih oseb, lega nepremičnin znotraj priobalnega pasu tudi za upravno enoto Radovljica in zavezance še leta 2005 in 2006 ni bila problematična. Takrat je upravna enota brez kakršnih koli zadržkov nepremičnine znotraj priobalnega pasu s svojimi odločbami vrnila v last in posest fizičnim osebam.«
Na čigavem zemljišču sta skulptura zlatoroga in čolnarna?
Poročali smo že, da Nadškofija Ljubljana želi nazaj zemljišča v priobalnem pasu Bohinjskega jezera. Gre za okoli 4500 kvadratnih metrov gozda in travnika. Na eni od parcel, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka, stoji čolnarna (zanjo nadškofiji še ni uspelo dokazati, da je bila tam že v času nacionalizacije), na drugi pa skulptura zlatoroga. Občina Bohinj je junija 2009 te površine razglasila za naravno vodno javno dobro, zato je radovljiška upravna enota zahtevek za vračilo v naravi zavrnila, prav tako zahtevek za nadomestna zemljišča, je pa nadškofiji odmerila okoli dva tisoč mark (dobrih tisoč evrov) odškodnine v obliki državnih obveznic in šestodstotne obresti od 1. julija 1996 dalje. Nadškofija, ki se s tem, da zemljišč ne bo dobila nazaj, ni strinjala, je v upravnem sporu, ki ga je sprožila, oporekala tudi odškodnini. Vztrajala je, da vsa zemljišča ob Bohinjskem jezeru, ki so predmet denacionalizacije, v času nacionalizacije niso bila kmetijska ali gozdna, ampak nezazidana stavbna zemljišča. Posledično terja višjo odškodnino, če ji projekt vrnitve teh nepremičnin v naravi ne bi uspel.
Blaž Repinc, pravnik občine Bohinj, pravi, da vodna zemljišča po zakonu o vodah niso predmet vračila v naravi. »Za priobalni pas pa ni povsem jasno. Tukaj stojimo na nasprotnih bregovih. Radi bi to rešili, da se postopki med občino in nadškofijo čim prej končajo,« je dodal. V odvetniški družbi Brecelj, Korošec, Mate si ob tem postavljajo več vprašanj. Med drugim jih zanima, zakaj lahko občina Bohinj nepremičnine v priobalnem pasu prenaša na fizične osebe in ga tako sama lastniško drobi. Zanima jih tudi, zakaj lahko radovljiška upravna enota nepremičnine v priobalnem pasu vrača fizičnim osebam in zakaj naj nepremičnin v priobalnem pasu ne bi bilo mogoče vrniti Nadškofiji Ljubljana. »Primernega pojasnila za zdaj nismo dobili,« sklenejo.
