Denacionalizacijski upravičenec je za grad Strmol in pripadajoče objekte, ki so ostali v državni lasti, prejel pet milijonov evrov odškodnine v obliki državnih obveznic. V tujini niso tako velikodušni. »Tudi Vzhodna Nemčija je vračala gradove, vendar so morali upravičenci dokazati, da so grad sposobni vzdrževati in da imajo zanj program. Brez tega jim gradu niso vrnili in tudi do odškodnine niso bili upravičeni,« pravi Damjana Pečnik, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo.
Država je v denacionalizacijskem postopku doslej Nadškofiji Ljubljana v naravi vrnila grajski kompleks Goričane in Stiški dvorec, Škofiji Maribor dvorec Betnava, župniji Strunjan samostan v Strunjanu, družini Pogačnik pa grad Krumperk. Krumperk je bil eden prvih gradov, ki so ga denacionalizacijskemu upravičencu vrnili že pred več kot dvajsetimi leti, vendar pravda še ni končana. Potočnikovi želijo nazaj tudi okoliška zemljišča in grajske hleve, ki so v upravljanju ljubljanske biotehniške fakultete. Ta ima tam konje, kokoši in govedo, kar po mnenju denacionalizacijskih upravičencev ne spada v to okolje. Sami bi na posestvo Krumperk med drugim umestili igrišče za golf.
Peter Dovč, prodekan za področje zootehnike na biotehniški fakulteti, pravi, da na Krumperku izvajajo visokošolske pedagoške programe na vseh treh stopnjah terciarnega izobraževanja na področju živinoreje, prav tako pedagoško in raziskovalno delo s področja konjereje, perutninarstva in govedoreje. Izvajajo tudi javno službo na področju selekcije domačih živalih. Rezervne lokacije fakulteta nima, denarja za selitev prav tako ne, zato zadeva stoji na ministrstvu za kulturo. Načrtovana obnova gradu pa miruje.
Zaradi denacionalizacije gradovi propadajo
Ministrstvo za kulturo je v 25 letih prejelo 995 denacionalizacijskih zahtevkov, koliko se jih je nanašalo na gradove in dvorce, ne vedo. Nerešenih imajo še 25 primerov, poleg že omenjenega Krumperka tudi za graščino Kodeljevo v Ljubljani. Nazaj jo zahteva vnukinja Antonia Codellija, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avto in po katerem se imenuje predel Ljubljane. Delno nerešen je tudi denacionalizacijski zahtevek, povezan s Cekinovim gradom v Tivoliju (grad ostane državi), prav tako tri parcele pri gradu Bistra, kjer je tehniški muzej. Za grad Bistra, ki je ostal v lasti države, so upravičencu Brunu Galettu izplačali odškodnino v obliki obveznic. Obveznice je dobila tudi Nadškofija Ljubljana za grad Kostanjevica, prav tako potomki nekdanjih lastnikov za grad Viltuš, ki stoji ob cesti Maribor–Dravograd. Kolikšne so bile odškodnine, na ministrstvu za kulturo ne želijo razkriti. Trdijo, da ti podatki niso javni.
Viltuš je bil nekoč eden najlepših in največjih dvorcev v Sloveniji, danes pa je državna sramota. »V objekte, ki so v denacionalizacijskem postopku, ni dovoljeno vlagati. Takoj po začetku denacionalizacije se je dom starostnikov izselil iz Viltuša, in ker se je denacionalizacija vlekla (končala se je leta 2008, op. p.), je začel grad vmes močno propadati. Zdaj je v precej slabem stanju,« priznava Pečnikova.
Nihče noče slovenskih gradov
Viltuš je tudi eden od enajstih gradov in dvorcev, ki jih je želela država prodati. Zanje je nameravala skupaj iztržiti okoli 17 milijonov evrov (za grad Otočec 5,6 milijona, za Viltuš dober milijon evrov), na koncu je dobila vsega 233.000 evrov, kolikor ji je za graščino Socka pri Vojniku plačalo podjetje Bent excellent iz Domžal, ki prodaja čistilno tehniko. Prodajo preostalih objektov je država ustavila, ker ni bilo zanimanja zanje. In zakaj so se prodaje sploh lotili? »Zaradi odločitve računskega sodišča smo morali nekatere gradove ponuditi v prodajo. V Provansi dobite obnovljen grad z vso avtentično opremo, centralno kurjavo, bazenom in zemljiščem za dva milijona evrov, pri nas pa bi moral kupec toliko nameniti samo za nakup gradu, za njegovo obnovo pa odšteti še dodatnih pet do deset milijonov evrov,« klavrni poskus prodaje slovenskih gradov opiše Damjana Pečnik.
Zanimiva je tudi zgodba gradu Grad v Prekmurju, v katerem ima sedež Krajinski park Goričko. Država je v njegovo obnovo vložila že kar precej denarja, a je potem njegovo lepšanje zaradi denacionalizacije zastalo. Lahko bi se celo zgodilo, da bi morala država z evropskim denarjem delno obnovljeni objekt vrniti denacionalizacijskim upravičencem, vendar so ti nedavno napovedali, da jih zanima denar, torej odškodnina. Dodajmo, da še do nedavnega ni bilo jasno, ali so potomci nekdanjega murskosoboškega župana Ferdinanda Lindvaya Hartnerja sploh upravičeni do gradu. Vrhovno sodišče je presodilo, da so. O višini odškodnine za grad bo odločalo murskosoboško okrajno sodišče.
