Saša Dončić, trener košarkarjev Ilirije: Ne sramujem se, da sem zaradi sina vozil taksi

Glede na to, da sem bil kadetski reprezentant Jugoslavije, bi verjetno naredil kaj več, če bi imel ob sebi koga, ki bi me znal usmerjati. Delal sem napake, a na njih se učimo. Obžalujem pa ničesar. Tudi okoliščine mi niso bile naklonjene, saj je takrat ravno razpadala Jugoslavija, na kar seveda nisem imel vpliva. V najbolj kritičnem obdobju, torej na prehodu med mladinci in člani, nisem bil ne na nebu ne na zemlji. Bil sem brez dokumentov, dve leti nisem imel nobenega državljanstva. Kot Tom Hanks v filmu Terminal.

Pri 16, 17, 18 letih nisem imel ob sebi osebe, ki bi me prijela za ušesa ali mi prilepila klofuto ter mi dejala, da ne smem denimo hoditi v diskoteke. A je bila konkurenca taka, da se s takimi stvarmi preprosto ni ukvarjalo. Mi pa smo z mladimi in norimi glavami seveda poskušali vse, kar si mlad človek želi – biti »zajebant«, žurerček in take stvari.

To je bila zame izjemna čast. Reprezentanca Jugoslavije je bila v tistih časih veliko priznanje. Pa ne samo zame, tudi za klub Olimpija. Svoje takratne občutke bi sedaj kot trener rad prenesel tudi na prihodnje generacije. Reprezentanca mora biti čast, ne glede na to, katera. Ponosen moraš biti, da lahko zastopaš svojo državo.

Če se ne motim, smo bili zadnja kolektivna ekipa v nekdanji Jugoslaviji. Teden dni pred odhodom na evropsko prvenstvo v Komotini v Grčiji so Hrvati zapustili reprezentanco. To so bili recimo Rimac, Kalamiza, Skelin, Katalenić, Kuzmanić iz Jugoplastike… Zares dobri igralci. Tudi selektor Srećko Medvedec in njegov pomočnik Mladen Šestan sta odšla. Prišli so novi igralci, novi trener, drugačna filozofija… Na prvenstvu smo za vstop v polfinale z Grki igrali tri podaljške, na koncu pa osvojili osmo mesto.

Igralci smo bili takrat mladi, med seboj prijatelji, tako da na nacionalnost ni gledal nihče. Imeli smo se za Jugoslovane. Do tistega tedna pred prvenstvom, ko so Hrvati dobili direktivo, da se morajo vrniti, nismo imeli nikakršnih težav. Edino, ko smo potovali z avtobusom, smo nekajkrat naleteli na barikade oziroma policijske patrulje, ki so v nas merile puške. A ko so izvedeli, da gre za kadetsko reprezentanco Jugoslavije, so nas vedno spustili naprej brez kakršnih koli težav. Edina slaba izkušnja je bila, ko smo po treningih v Bjelolasici na Hrvaškem dobili prosto in sem želel k staršem v Slovenijo, a nisem mogel, saj je bila meja zaprta. Potem sem se odpravil k sorodnikom v Srbijo.

Povsod sem se počutil odlično in v vsaki ekipi smo ustvarili uspešno zgodbo. Vrhunec pa je bil gotovo evroliga z Olimpijo, ko smo igrali pred polnim Tivolijem. Je pa res, da so se mi takrat dogajale najgrše stvari v zasebnem življenju, zato so bili občutki ves čas mešani.

V Idriji je bila leta 1995 zgodba, ki se v Sloveniji verjetno ne bo več ponovila. Tega se ne da opisati, preprosto bi morali stvar doživeti. Tudi nasprotniki so rekli, da česa takšnega v slovenski ligi niso nikoli doživeli. V polfinalu smo takrat klonili proti Olimpiji, a nam so napovedovali, da bomo od 12 ekip v prvi ligi 14. Žal mi je za Idrijo, ki je pravo košarkarsko mesto.

To je stvar, ki bi jo v življenju, če bi imel to moč, spremenil. Preprosto nismo vsi za vse. Ni mi nerodno priznati, da sem storil veliko napako. Šola ni bila ravno poceni. Saj na začetku je še šlo, a gostilna je takšna stvar, kjer moraš biti prisoten praktično 24 ur na dan. Bil sem sicer precej časa zraven, a nisem imel znanja za kaj takšnega.

Težave z gostilno so bile kar velike. Glavni razlog, da sem se odločil za to potezo, pa je bil sin Luka. Takrat nisem našel službe v košarki, Luka pa bi moral na preizkušnjo v Real Madrid. Imel sem sicer ponudbe kvaziagentov, ki so obljubljali marsikaj, a se v takšne zgodbe nisem želel zapletati. Vožnja taksija je bila vir mojega zaslužka, česar se ne sramujem, saj nisem nikomur ničesar ukradel. Delal sem okoli tri mesece, da sem lahko spremljal otroka, ko je šel v Madrid.

So me. Verjetno se jih je veliko smejalo za mojim hrbtom, a se s takimi stvarmi niti nisem ukvarjal, saj sem vedel, zakaj to delam.

Bom odkrit in pošten. Če ne bi verjel, da ima Luka ogromen potencial, ga ne bi poslal v Madrid. Takrat je bil na izbiro marsikateri klub, tudi Olimpija, a me niso prepričali. Bili smo v Turčiji, a mi je po prvem treningu moj šesti čut rekel, da to ni to. Glede Reala sem se pozanimal tudi pri Nikoli Mirotiću, ki mi je povedal, kako stvari pri njih funkcionirajo. Krasno se mi je zdelo, da v njegovi generaciji takrat ni bilo nikogar z območja nekdanje Jugoslavije, ker je to pomenilo, da se bo moral hitro prilagoditi in se naučiti španskega jezika. To sem videl kot prednost. Verjel sem, da bo dobra zgodba. Ne da sem verjel, bil sem prepričan. Ima pa tudi danes v igri še precej rezerve.

To so zasebne stvari in o njih sedaj ne bi govoril. Ste pa eden redkih medijev, ki me sploh še upa vprašati po Luki, saj menda določene osebe kličejo po redakcijah in prepovedujejo kakršna koli vprašanja njegovemu očetu o njem. To pa lahko povem.

Luka je moj sin, to je moja kri. Kakor koli je, ga imam najraje na svetu in mu želim vse najboljše. Zame je najpomembneje, da je živ, zdrav in zadovoljen. Ko ga gledam, uživam v vsakem trenutku. Ponosen sem na tega fanta. Je pa tako, da bo kmalu star že 18 let. Verjemite mi, da mu polnijo glavo z razno raznimi zgodbicami. Verjamem, da je dovolj pameten, da bo znal preceniti, kaj je resnično in kaj ne.

Z menoj osebno ni nihče nikoli stopil v stik in pri meni lobiral, da bi Luka zaigral za kakšno drugo reprezentanco kot slovensko. Pred časom se je pojavila fotografija z Aleksandrom Đorđevićem, ki sem jo takrat posnel sam, saj se je Luka želel fotografirati z njim, ker gre za eno največjih košarkarskih legend. Ta fotografija je dvignila veliko prahu, vem pa tudi, s katere strani so prišli razna »pumpanja« in medijski pritisk. O teh stvareh bom spregovoril, ko bo čas.

Seveda. Če mene vprašate, o tem nikoli ni bilo dvoma.

Upam, da bom predsednik le kratek čas. Moje prepričanje je, da je v Sloveniji glede na število prebivalcev največ košarkarskih talentov v Evropi. Govorim o vrhunskih talentih. Res je, da vsi prodajamo isto zgodbo, a Ilirija bo klub, v katerega bo vpletenih veliko nekdanjih igralcev. Posebno, kar zadeva strokovno delo. Imajo neprecenljive izkušnje, ki jih Jagodnik, Hukić in Modrić že sedaj delijo z mladimi. V enem letu smo naredili ogromno, imamo pa še zelo veliko rezerve. Želimo biti klub brez pritiska rezultatov. V mlajših kategorijah ne želimo biti obremenjeni z naslovi prvaka, temveč z razvijanjem igralcev, ki bi nato imeli priložnost igrati v prvi ligi. Edini rezultatski pritisk je tako letos, ko se moramo uvrstiti v prvo ligo, saj bi bila to ogromna reklama.