Ideološka vojna na Hrvaškem je končana! No, morda pa je bila s prihodom proevropsko usmerjenega Andreja Plenkovića na čelo hrvaške vlade samo potisnjena pod preprogo, da bi se pozabilo na delitve, dokler se vsega ne razdeli ali razproda. S tem vprašanjem se že vse od septembrskih volitev po tihem ukvarjajo mnogi državljani Hrvaške, predvsem tisti del, ki je vladavino Tomislava Karamarka in Tihomirja Oreškovića doživljal kot grde sanje. Iz nočne more se je Hrvaška sicer prebudila, toda ni še jasno, v kaj – vlado HDZ in Mosta je namreč nasledila vlada HDZ in Mosta. In samo ker je bila prejšnja tako katastrofalno vodena in ideološko nasilna, se zdi sedanja kot odraz evropsko civilizirane demokracije.
Kultura kot bojno polje
Eden od načinov, s katerimi poskuša novi premier pokazati, da lahko volk menja tudi značaj, ne pa le dlake, je bil izbor prve osebe resorja, ki je v minulih mesecih za svojo prepoznavnost naredil več kot dolga leta, če ne kar desetletja pred tem. Karamarkov desničarski bič Zlatko Hasanbegović se je kot minister za kulturo spustil v vojno z večino kulturne scene, pri čemer je trdil, da želi zgolj uvesti red v omrežene, klientelistične in popolnoma koruptne odnose v sektorju, na katerega tako in tako odpade samo pol odstotka državnega proračuna. Vendarle pa je doumel, da je prav kultura, čeprav finančno nič kaj donosna, bojno polje ideologije – in tako je v tem boju prevzel vlogo križarja. Boril se je z mediji, gledališči, filmsko industrijo, neodvisno kulturno sceno in organizacijami za varstvo človekovih pravic, medtem pa je bila z njegovim blagoslovom narejena duhovna prenova nacionalne televizije, in sicer s čistko »neprimernih« sodelavcev in uvajanjem religioznih vsebin v vsako poro programa.
Do zadnjega trenutka se ni vedelo, ali bo novi premier Plenković obdržal Hasanbegovića na čelu kulturnega ministrstva. Le dan pred parlamentarnim glasovanjem o novi vladi je razkril, da ga bo vendarle zamenjal z Nino Obuljen Koržinek, strokovnjakinjo, ki je na visokih položajih že v prejšnjih hadezejevskih vladah držala proceduralne vajeti ministrstva za kulturo ter si pri tem pridobila naklonjenost mnogih z institucionalne in zunajinstitucionalne scene. Po rodu je iz Dubrovnika, kar pomeni, da ima diplomacijo že v krvi, čeprav je morala to dokazati tudi z obiskovanjem diplomatske akademije, z diplomama filozofske fakultete in glasbene akademije ter z doktoratom o nacionalnih kulturnih politikah v mednarodnih procesih integracije na zagrebški fakulteti političnih znanosti. Zdi se kot naravnost idealna za to funkcijo; po šestmesečnem Hasanbegovićevem cunamiju se s tem skorajda soglasno strinjajo tako na levi kot na desni. Kljub temu pa nekatere izjeme z levice opominjajo, da gre za tehnokratko, ki bo kulturni model zgolj približala evropskim trendom komodifikacije kulture v tržnem tekmovanju kreativnih industrij, medtem ko na skrajno desni strani nekateri žalujejo za njenim radikalnim predhodnikom.
Glas strokovnosti in razuma
V rimski dobi je bilo pravilo, da je cesar iskal naslednika, ki bi bil slabši ali bolj nor, zato da bi se njega samega spominjali po dobrih stvareh. Zdi se, kot da je trenutna politična klima na Hrvaškem šla še korak dlje – HDZ kaže svoj drugi, bolj človeški obraz in se trudi dokazati, da z minulimi devetimi meseci kaosa, divjanja desnice in nazadovanja v avtokratska devetdeseta leta nima nič, ne formalno ne realno. Problematične ministre so zamenjali novi, bolj uglajeni obrazi z manj (ali nič) radikalizma v svojih stališčih in nastopih. Nina Obuljen Koržinek je del te nove smeri; njene izjave, ko se je postavila v bran Hrvaškemu avdiovizualnemu centru ali Hrvaški radioteleviziji, so opozarjale na zmedo v sistemu upravljanja kulturne infrastrukture na Hrvaškem, in ko je kritizirala politične elite zaradi neprimernega kadrovanja v kulturnih ustanovah, je bila prepoznana kot glas strokovnosti in objektivnosti. Kot takšno jo vidijo tudi v mednarodnem prostoru: njeno dolgoletno ukvarjanje s kulturno politiko je privedlo celo do tega, da je bila prav ona programska direktorica sedmega Svetovnega vrha o kulturi in umetnosti, ki se je v organizaciji Mednarodne federacije svetov za kulturo in kulturnih agencij (IFACCA) ravnokar končal na Malti.
Vse torej govori v prid mnenju, da je hrvaška kultura na vrhovni položaj dobila osebo, ki je vredna te funkcije, ki bi lahko povečala proračunski delež za kulturni sektor in vanj končno vpeljala bolj sodobne in enakopravne standarde. Pa vendar je Nina Obuljen Koržinek postala ministrica v vladi, kjer ima glavno besedo HDZ, v državi, ki ji trendi ne gredo na roko, katere dolgovi postajajo vse večji in ki konec svoje tranzicije še vedno vidi le v domišljiji. Skratka, čeprav jo mnogi podpirajo, bi si le redki želeli biti v njeni koži.
