Dva Goethejeva citata, slavnega apokrifnega »Videti Rim in in umreti!« in dejanskega o nikoli preseženi sreči, ki jo je doživel v tem mestu, ter nasploh hrepenenje po jugu, ki se je v srednji in severni Evropi razmahnilo v 18. in 19. stoletju, lahko bolje razumemo ob razstavi Mestna pokrajina Rima, ki je v kabinetu berlinske Alte Nationalgalerie na ogled do konca novembra. Na petih srednje velikih podobah Rima, kot ga je avstrijski krajinski slikar Friedrich Loos (1797–1890) leta 1850 videl s Celija, enega od »sedmih rimskih gričev«, je mesto namreč še vedno takšno kot v Goethejevem času: zelo daleč od Rima, kot ga poznamo danes, in daleč od tega, čemur bi danes rekli mesto. Gre bolj za podeželje, ki v pomladni jutranji svetlobi deluje idilično in za katero je Loos, kakor piše njegov sodobnik Andreas Andresen, vedel, da ga bo ob vse večjem tehničnem in družbenem napredku kmalu konec. »Loos je slutil, da Rim stoji na prelomu svoje zgodovine in bo v prihodnje privzel drugačno fiziognomijo. Skoval je načrt, da vrže na platno zajeten prizor te prestolnice v njeni trenutni podobi.«
S sintagmo zajeten prizor je mišljen pristop, ki ga je Loos uporabil pri svojem delu: pet oljnih slik z naslovom Rimska panorama tvori skupaj popolno, 360-stopinjsko panoramo, ki s Celija prek ravninske Kampanje sega do Tirenskega morja, v drugo smer pa vse do albanskih gora in Apeninov. Na platnih lahko prepoznamo vrsto še danes prisotnih rimskih znamenitosti, med njimi Apijevo cesto, Kolosej, Karakalove terme in baziliko svetega Petra.
Panorama kot množični medij
Rimska panorama ni prvo tovrstno delo, ki ga je ustvaril Loos. Že leta 1829 je sodeloval pri večletni izdelavi panorame Salzburga, ki danes sodi med najdragocenejše predmete tamkajšnjega muzeja. Prav tako Loos ni bil prvi, ki bi se lotil omenjene tehnike. V devetdesetih letih 18. stoletja jo je v Angliji uveljavil slikar Robert Barker (1739–1806), ki je leta 1792 ob svojih vseobsegajočih podobah Edinburga prvi uporabil izraz panorama (stgr. pan – vse, horama – kar vidimo). Takšen (Panorama) je bil tudi naslov razstave, ki jo je Barker leta 1793 postavil na londonskem Leicester squaru v veliki, posebej v ta namen zgrajeni opečnati rotundi.
V začetku 19. stoletja je Barkerjevo metodo spoznala celinska Evropa. Razstave z manjšimi deli, kot je pozneje Loosova Rimska panorama, so potovale naokrog, hkrati pa je vse več mest pri slikarjih naročalo monumentalna dela s svojo podobo. Panorame so kmalu postale donosna ljudska umetnost in svojevrsten množični medij. Ker so bile vsebinsko preproste, so kratkočasile in navduševale vse družbene sloje. Poleg tega so izrekale obljubo svobode: obiskovalec je lahko na razstavah sam odločal, kolikšen del posamezne panorame si bo ogledal, kako dolgo in natančno jo bo ogledoval ter s katerih zornih kotov jo bo opazoval.
Danes vsak ustvarja panorame
Medtem ko so do srede 19. stoletja med panoramskimi deli prevladovala takšna, ki kakor Loosova Rimska panorama prikazujejo mestne pokrajine, panorame od druge polovice stoletja naprej pogosto določajo motivi pomembnih zgodovinskih dogodkov in vojn. Pozneje, vzporedno z razvojem filma, zanimanje za panoramo – razen v komunističnih in socialističnih deželah – za dobro stoletje usahne.
Danes, po več kot 200 letih od Barkerjevih prvih upodobitev Edinburga, je možnost ustvarjanja panoram večja kot kadar koli: panoramski način, ki ga ponujajo digitalne kamere in pametni telefoni, ne nagovarja le slikarjev, temveč vsakega od nas. V tem pogledu je Mestna pokrajina Rima v Alte Nationalgalerie zanimiva, toda bolj kot zaradi Loosove panoramske tehnike priteguje zaradi topografske vrednosti slik. Ali, če se vrnemo na začetek, zaradi Goetheja.
