Firaz se je spomnil na ženo in obe hčerki. »Moj prijatelj ima hudo zgodbo,« je na Firaza pokazal kolega Amir. »Z ženo sta lani dobila še enega otroka. Ko je bil star deset dni, je žena z njim stopila iz hiše. Tedaj je priletela krogla in prestrelila otroka. Bil je takoj mrtev.« Firaz je strmel v mizo. »Firaz tega ni več zdržal,« je rekel Amir. »Odšel je v Avstrijo. Ženo in obe hčerki je spravil v Turčijo. Zdaj čaka, da pridejo za njim.«
Žena in oba otroka so v Izmirju živeli v obupnih razmerah. Turčija za begunce ne skrbi. Le manjši del jih živi v begunskih taboriščih, preostali so prepuščeni ulici. Za žensko z dvema majhnima otrokoma, ki legalno ne morejo za očetom, ker je Avstrija zamrznila program združitev begunskih družin, je bilo življenje v Turčiji morasto. Tihotapski čoln je bil edina možnost preživetja.
A minulo zimo je bilo vreme na morju zelo slabo in Firaz je prosil ženo, naj počaka pomlad. »Prenevarno, lahko bi utonile,« je sporočil. Spomladi pa je slovenski premier begunsko pot zaprl in soorganiziral evropski dogovor s Turčijo, da beguncev ne pusti več potovati naprej.
Firazova družina je danes še vedno v Izmirju. Vsak dan čakajo, ali bo morda Turčija spet odprla meje.
Leto dni po tem, ko je nemška kanclerka Angela Merkel izrekla znameniti »wir schaffen das«, »to bomo zmogli«, se Evropa ob vse slabših odnosih s Turčijo pripravlja na morebiten ponovni prihod beguncev. A tokrat je situacija drugačna: Nemčija je svoj milijon beguncev že prevzela. V primerjavi z večmilijardnim zaslužkom od orožja, ki ga nemška orožarska industrija prodaja zmešanim diktaturam na Bližnjem vzhodu in v Aziji, je tudi to sicer malo. A v evropskih merilih je milijon ogromno.
Tudi če bi v prihodnjih mesecih – če bi se število beguncev povečalo – Nemčija res zaprla mejo z Avstrijo, to ne bo svetovni škandal. In morda bo potem meje zaprla še Avstrija, ki je s sto tisoč begunci lani prav tako prevzela veliko odgovornost. Nemčija in Avstrija sta evropskim državam predlagali porazdelitev beguncev na podlagi izračunanih kvot. Škandal je, da se je vrsta držav na vzhodu Evrope temu predlogu uprla.
Zdaj se utegne trma državam opletati. Ton odnosov Evrope s Turčijo trenutno narekujejo prav v Berlinu in na Dunaju. Če bo imel spor za posledico ponovno (četudi začasno) odprtje turških meja za begunce, bosta Nemčija in Avstrija resda še vedno med ciljnimi državami, a begunci se bodo v iskanju poti na sever razpršili po vzhodni Evropi. Kako je to videti, si je že danes mogoče ogledati v Beogradu, kjer begunske družine spijo po parkih.
Naši kraji verjetno ne bodo več videli masovnega prihoda več kot deset tisoč ljudi na dan. A že nekaj deset, morda nekaj sto beguncev na dan lahko vsako državo hitro spremeni v begunsko taborišče.
V slovenskem političnem vrhu vse to vedo. Zato notranje in obrambno ministrstvo opremljata azilne domove in najemata velike begunske šotore. Tudi če letos s Turčijo ne bo popolnega razkola, se begunska pot v prihodnjih letih ne bo ustavila. Dokler ZDA, Nemčija, Francija in Velika Britanija v konfliktnih krajih sklepajo megalomanske orožarske posle, bo orožje na nekom uporabljeno. Mnogim očetom in materam bodo na domačem pragu pobili še veliko otrok.
Nekaj velikih begunskih šotorov je dobro imeti ves čas na zalogi.
