S pomočjo prevajalcev je izvajala tudi etnično profilacijo, zavrnjene begunce pa ločila od ostalih in jim onemogočila stik s humanitarnimi delavci, UNHCR ter jim odrekla dostop do informacij o azilu. Humanitarnim in nevladnim organizacijam ter UNHCR je prepovedala stik z zavrnjenimi, z izjemo občasnega razdeljevanje vode in hrane. Prepovedala je kakršnokoli seznanjanje zavrnjenih beguncev o njihovih pravicah (UNHCR sicer uradno to vztrajno zanika). Namen je bil, da bi jih čim manj zaprosilo za azil v Sloveniji.

V nadaljevanju navajamo del natančnih popisov dogajanja, ki so znani tako policiji in MNZ kot varuhinji človekovih pravic, UNHCR ter humanitarnim in nevladnim organizacijam. Poleg zapisov članek temelji na pogovorih s šestnajstimi poznavalci dogajanja (iz petih različnih organizacij ter posamezniki), ki so bili osebno prisotni »na terenu«. Pripovedi se ujemajo z zgodbo v Dobovi zavrnjene begunske družine iz Afganistana, s katero smo govorili 11. marca v Zagrebu in članek objavili 14. marca v Dnevniku.

Objavljamo »javno skrivnost«, kot jo imenujejo naši sogovorniki, ki bi se lahko – če bi zavrnjeni begunci vložili tožbo proti Sloveniji – prelevila v novo mednarodno afero. Enake metode kolektivnega zavračanja so bile v uporabi vse od Avstrije do Makedonije. Na pobudo avstrijskih odvetnikov se je že začela zbirati ekipa pravnikov iz vseh držav, ki bodo kršitve raziskali.

Zaradi občutljivosti vire določenih podatkov ščitimo in jih hranimo v uredništvu. Zaradi zaščite prič in oseb, ki nastopajo v članku, določene osebne podatke hranimo v uredništvu.

PRIČANJA

Prostovoljka z Dobove (zapisano 16. marca 2016)

Yaseen A. (rojen 1988 v Siriji) je prispel v SC (sprejemni center, op.p.) Dobova 14. februarja 2016. Potoval je s še štirimi prijatelji (skupaj pet). Yaseena in še tri so zavrnili (bili so obravnavani pri istem policistu), petega je obravnaval drugi policist in mu je odobril nadaljevanje poti. Skupaj z Yaseenom je bil zavrnjen G.D., ki je mladoleten, star 16 let, doma iz Sirije. Ker je mladoleten, ga je grška policija napisala pod Yaseenovo ime (Yaseena je policija določila za spremljevalca oziroma skrbnika, op.p.). Za razlog zavrnitve sem vprašala takratnega vodjo policije, ki mi je razložil, da Yaseen v Nemčijo potuje z razlogom, da bi tam študiral, kar pa ni razlog, da bi nekdo v Nemčiji dobil azil. Yaseen mi je rekel, da je policistu povedal, da je doma iz Sirije, iz Damaska, da je tam vojna in da zato želi v Nemčijo. Policist naj bi ga vprašal, kaj bo v Nemčiji delal. Yaseen mu je odgovoril, da ne ve, da pa bo mogoče študiral, morda pa delal. Policist je kot razlog zavrnitve napisal, da potuje z namenom študija. Zavrnjene so policisti odpeljali v poseben šotor, do katerega nismo imeli dostopa. Ves čas so bili strogo varovani, policist je nam, humanitarcem in prevajalcem, jasno in glasno povedal, naj zavrnjenim ne povemo, kakšne pravice imajo. Vsi ti ljudje so bili odpeljani na Hrvaško in kasneje naprej v Srbijo. Yaseenu je na Hrvaškem sicer uspelo zaprositi za azil.

izseki iz rednih poročil z dobove, ki so jih prejemali različni slovenski naslovniki

21. februarja 2016, Dobova

Pozdravljeni, (...) Na poizvedovanje predstavnice UNHCR sva s sodelavko vodjo policijske izmene povprašala o razlogih za zavrnitev ljudi v včerajšnji popoldanski izmeni. Razlogi so naslednji: navedena napačna ciljna država, neupravičeni razlogi za potovanje (delo, študij...) in lažna identiteta. Zavrnjenih je bilo 44 ljudi, med njimi tudi mladoletnik brez spremstva, ki naj bi prav tako navedel napačen razlog potovanja. Domnevam, da CSD (center za socialno delo, op.p.) niso kontaktirali, saj bi bil mladoletnik sicer odpeljan v Center za tujce v Postojno oziroma kam drugam. Vsi so bili vrnjeni na Hrvaško. (...) Prevajalec za perzijski jezik naju je s kolegom iz (ime nevladne organizacije, op.p.) opozoril, da begunci iz Afganistana niso bili vsi zavrnjeni. Eno družino iz Afganistana so tako registrirali brez komplikacij, saj so vsi člani družine imeli potne liste. Po drugi strani pa je povedal, da so skupino sedmih ljudi prav tako iz Afganistana zavrnili že v šotoru št. 1 (vstopni šotor v Dobovi, op.p.), ker naj bi bili ekonomski migranti. Prevajalec, ki sam prihaja iz Afganistana, je policistom potrdil njihovo istovetnost, saj naj bi dejansko prihajali z vojnega območja, vendar policistov to ni prepričalo.

23. februarja 2016, Dobova

Pozdravljeni, (...) V šotoru 1 poteka nekakšna vrsta predregistracije. Tu policija s pomočjo prevajalcev (včasih tudi sami prevajalci) izprašuje begunce po razlogih za podajanje azila v EU in koliko denarja imajo s seboj. Ugotovitve zapišejo na njihov dokument, ki so ga prinesli iz Hrvaške. Dokumente iz ostalih držav (Srbija, Makedonija...) pa jim odvzamejo. Če policija/prevajalci ugotovijo, da oseba res prihaja z vojnega območja, gre na registracijo. Ostali pa gredo na stran in potem v pregrajen del šotora 3, kamor ni nikomur dovoljen dostop. Po registraciji mi je eden od beguncev, ki je bil brez (dokumentov?, op.p.), povedal, da mu je prevajalec (rumen jopič) (rumene jopiče so nosili prevajalci, ki so delali za policijo, modre jopiče so nosili prevajalci nevladnih organizacij oziroma UNHCR, op.p.) na registraciji postavil naslednje vprašanje: iz katerega mesta v Siriji prihaja, katere ulice? Po njegovem odgovoru je prevajalec trdil, da v tej ulici ne potekajo spopadi in da je varna ter da begunec nima pravega naglasa (naglas z območja, s katerega naj bi prihajal, op.p.). Po mučnem izpraševanju se je prevajalec odločil, da begunec res prihaja z vojnega območja, in ga je spustil naprej.

(...) Skozi celotno registracijo sem spremljala skupino mladih Sircev. Iz šotora 1 so jih dali takoj na stran, do njih je pristopila policistka ter jim nekaj pisala na njihove hrvaške dokumente. Vmes je prišel prevajalec (rumen jopič) in po pogajanju s policistko je ta prečrtala, kar je malo prej napisala. Skupino so dali v kolono za registracijo, kjer mi je eden od njih pokazal hrvaški dokument, na katerega je policajka (sic) brez pogovora z njimi napisala »NE PRIHAJA Z VOJNEGA OBMOČJA« ter po pogovoru s prevajalcem prečrtala napisano.

26. februarja 2016, Dobova

Pozdravljeni, (...) na ta dan je bilo v Dobovi zavrnjenih okoli 6 do 8 Afganistancev. Zelo kmalu so jih iz šotora 1 policisti odpeljali pred šotor, kjer poteka registracija, in jih dali na stran ter odpeljali v pregrajen del šotora 3. Šotor 3 so varovali policisti, tako da je bil vsem organizacijam v kampu onemogočen dostop do teh ljudi. Slišala sem, da je v takih primerih dovoljen dostop le Rdečemu križu, ki jim odnese hrano (v primeru, da so v kampu več kot 6 ur), vendar jim je prepovedano govoriti z njimi. Pravkar sem prišla iz (ime države na Balkanu, op.p.), kjer sva se s prijateljico pridružili češki ekipi volonterjev. Volontirali sva v manj kot teden dni starem centru v (ime kraja, op.p.). Tu se nahajajo begunci, ki so bili zavrnjeni. Afganistanci, Sirci in Iračani. Izvedeli sva veliko nepravilnosti s strani srbske in hrvaške policije.

pričevanja iz hrvaške, ki so jih objavili aktivisti hrvaških človekoljubnih iniciativ Are You Syrious? ter Dobrodošli (objavljena 16. marca letos)

Pričevanje A., 44-letnika iz Sirije (zapisano februarja 2016 v Zagrebu med 20. in 22. uro)

Ustavili so me v Dobovi, čeprav sem potoval s svojim sirskim potnim listom. Egiptovski prevajalec me je izločil iz vrste. Vprašal me je, kdaj sem zapustil Sirijo. Odgovoril sem mu, da pred šestimi meseci. »Kje si bil od takrat?« me je vprašal. Dejal sem, da sem bil v Turčiji. Tedaj je rekel: »Potem pa se vrni v Turčijo, tam je varno.« Veste, jaz sem v vojni izgubil sina. Umrl je v Siriji. (A. začne jokati.) En dan sem bil v priporu v Dobovi, nato so me odpeljali v Slavonski Brod. Tam sem bil v priporu sedem dni. Okoli nas je bila samo policija, nismo imeli stikov z drugimi ljudmi. Policisti so nas spremljali tudi, ko smo se šli obrit. Odločil sem se, da bom zaprosil za azil na Hrvaškem, da bi lahko zapustil begunsko taborišče v Slavonskem Brodu. Policija mi je zagrozila, da me bo odpeljala v zapor, če ne bom odstopil od prošnje za azil. Nato so me odpeljali v sprejemni center v Kutino s skupino drugih žensk, moških in otrok iz begunskega taborišča.

Pričevanje N., 33-letnika iz Sirije

(zapisano kot prejšnje ob isti priložnosti v Zagrebu 24. februarja 2016 med 20. in 22. uro)

Ustavili so me v Dobovi, čeprav sem imel sirski potni list. Omenjeni egiptovski prevajalec (N. se sklicuje na prevajalca iz pričevanja A.) me je poklical iz vrste. Ob pregledu so me do golega slekli in izpraševali šest ur. Prevajalec mi je dejal, da se moram vrniti v Turčijo. Na Dobovi so me priprli, nato pa vrnili v Slavonski Brod. Kot A. sem tudi jaz tam preživel nekaj dni v priporu. Sklenil sem, da bom zaprosil za azil na Hrvaškem, da bi lahko zapustil sprejemni center v Slavonskem Brodu. Policija mi je rekla, da me bodo odpeljali v zapor, če se ne bom odpovedal prošnji za azil. Odpeljali so me v sprejemni center za prosilce za azil v Kutino skupaj z A. in drugimi iz kampa.

Pričevanje E., 22-letnice iz Sirije (zapisano v Zagrebu 25. februarja 2016 med 16. in 17. uro)

Turčijo sem zapustila pred šestnajstimi dnevi. Sirijo sem zapustila, da bi bila spet skupaj s soprogom v Nemčiji, toda ustavili so me v Sloveniji. Čeprav imam sirske dokumente, me je prevajalec na Dobovi obtožil, da nisem Sirka. Poleg tega je hotel vedeti, zaradi katerega razloga, poleg tega, da je tam vojna, še grem v Nemčijo. Odgovorila sem mu, da je moj soprog v Nemčiji pridobil vizum za bivanje. Tedaj nas je razdelil na dve skupini: ena je šla naprej, drugo pa so vrnili v Slavonski Brod. Bila sem v drugi skupini.

Pričevanje M., prostovoljke iz Hrvaške v begunskem kampu v Dobovi (zapisano v Zagrebu 15. marca 2016)

V zadnjih tednih, ko so v begunski kamp v Dobovi kontinuirano prihajali vlaki, ki so iz Slavonskega Broda vozili begunce, sem bila večkrat priča situaciji, ko so več deset ljudi ločili od ostalih in jih poslali v poseben, ograjen del enega od šotorov, kjer so jih brez kakršnihkoli pojasnil in pravnih nasvetov pustili čakati na deportacijo na Hrvaško. Praksa vračanja ljudi, ki traja že več mesecev, je v teh tednih postala zelo intenzivna in vse več ljudi ločujejo od ostalih, pri čemer gre skoraj vedno za arbitrarno določanje posameznikov, ki jim onemogočijo nadaljevanje poti proti Avstriji in Nemčiji. Od 24. februarja 2016 so iz vseh postopkov pred registracijo (bivanje v šotoru številka 1, v katerem so ljudi razdelili po državah, iz katerih prihajajo, kar pa je hkrati vplivalo na vrstni red, po katerem bodo šli skozi registracijo, pogovor z begunci in policijski pregled dokumentov) izključili prevajalce UNHCR, ki so več mesecev delali v begunskem taborišču. V procesu registracije so odtlej sodelovali izključno prevajalci, ki so neposredno odgovorni slovenski policiji. V prostore šotorov, kjer poteka sama registracija (jemanje prstnih odtisov, fotografiranje in izdaja dokumentov) in v katere sem v prejšnjem obdobju lahko prišla, da bi pomagala družinam z majhnimi otroki ali ljudem na invalidskih vozičkih, so prostovoljcem prepovedali vstop (celo ko sem ob neki priložnosti pomagala materi s komaj deset dni starim dojenčkom, so mi dovolili držati dojenčka samo v delu šotora, kjer je policija pregledovala njene stvari, ne pa v delu, kjer je potekala registracija). Nekajkrat sem bila priča situaciji, ko so ljudi (moške, ženske z mladoletnimi otroki in družine z otroki) skoraj povsem arbitrarno ločili od drugih, da bi jih vrnili na Hrvaško, čeprav so imeli ustrezne dokumente. Enkrat se je to zgodilo ženski z otroki, ki je poleg izjave, da beži pred vojno in želi azil dobiti v Nemčiji, omenila tudi, da bi rada, da bi se njeni otroci tam šolali. Med registracijo, ki je lahko trajala do šest ur (med katero tisti, ki je še niso končali, niso mogli dobiti nobene hrane), so v prvih urah izločili manjše število ljudi, v zadnjih urah pa so jih pogosto več kot polovico določili za vračanje. Težko se je bilo znebiti vtisa, da gre za neke vrste »izpolnjevanje kvote« za ta dan. Ne glede na prošnje policija ni dovolila, da bi se tistim, ki so jih ločili od drugih, približali prostovoljci in prevajalci, ki bi jim lahko pojasnili, kaj se dogaja. Največkrat so ugotovili, da jim je nadaljevanje poti onemogočeno, šele ko so videli, da ljudje iz šotorov poleg njihovega vstopajo v avtobuse, ki jih bodo odpeljali naprej. Ko sem bila konec februarja zadnjič v begunskem kampu, so vhod v del šotora, v katerem so bili zavrnjeni, varovali kar trije policisti. V šotoru je bilo enaintrideset oseb. Policija je ukazala, da se vhodu v šotor in ljudem v njem ne sme približati nihče razen policisti. Nekateri od teh, ki so jih vrnili na Hrvaško brez pojasnil in brez možnosti, da bi v ključnem trenutku zaprosili za azil, in brez kakršnekoli pomoči pravnih strokovnjakov, so nedvomno že več kot tri tedne v podobnih pogojih v zaprtem delu begunskega taborišča v Slavonskem Brodu.

ODZIVI

Neža Kogovšek Šalamon, strokovnjakinja za azilno pravo in obmejne postopke: »Policija pravi, da je izvajala identifikacijo oseb. Ampak del identifikacijskega postopka je tudi ugotavljanje okoliščin, ki so tujca pregnale iz njegove države. Policijsko zaslišanje mora biti takšno, da ljudi ne zavaja. Od migrantov mora policija dobiti prave informacije in jih ne sme spraviti v past. Zakaj bi bile pravice nekoga, ki ima v Nemčiji sorodnike, drugačne od pravic nekoga, ki sorodnikov v Nemčiji nima? Poleg tega pa – če nekdo pride na mejo in reče, da bi rad v Nemčiji zaprosil za azil, policija pa se odloči, da nima pravice do tranzita, da bi do Nemčije prišel, ga mora prepoznati kot prosilca za azil, saj je nameraval za azil prositi v Nemčiji! Zato mu mora ponuditi, da za azil zaprosi v Sloveniji.«

Odziv slovenske policije*: »Menimo, da je bilo v vsakem primeru oziroma postopku dovolj možnosti, da bi se morebitni nesporazumi rešili na kraju samem, zato vse očitke zavračamo. V vsakem primeru je šlo za individualne postopke in nikoli odločitev o zavrnitvi ni bila vezana izključno na državljanstvo. Vstop je bil omogočen državljanom držav, kjer so vojne razmere.

Predstavniki UNHCR so v sprejemnem centru v Dobovi imeli dostop do migrantov. Vodja UNHCR se je državnemu sekretarju na MNZ Andreju Špengi izrecno zahvalil, da so imeli uslužbenci UNHCR konstantno zagotovljen dostop do vseh migrantov. Dejstvo je, da so bili migranti v Dobovi le kratek čas – nekaj ur in so nadaljevali pot proti Avstriji. Dnevno in tedensko so potekala usklajevanja na nivoju vodij posameznih organizacij, ki so opravljali naloge v centru. Za potrebe prevajanja so policisti uporabljali pogodbene prevajalce MNZ, v manjši meri pa tudi predstavnike UNHCR (UNHCR sicer zanika, da bi policija kdaj uporabljala njihove prevajalce, op.p.). V primerih, ko so tujci zaprosili za mednarodno zaščito v Sloveniji, so takoj stekli predvideni postopki.

Od 99.187 migrantov, ki so v Slovenijo z vlaki prispeli v letošnjem letu, jih je bilo zavrnjenih 898 (manj kot 10 odstotkov). V teh primerih so policisti ugotovili, da gre za tujce, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v državo, da ni šlo za osebe, ki bi izrazile namero, da zaprosijo za mednarodno zaščito v Sloveniji, in da ni šlo za osebe, pri katerih se na podlagi individualne obravnave dovoli vstop iz humanitarnih razlogov, predvidenih v zakoniku o schengenskih mejah.«

Odziv urada varuhinje človekovih pravic: »Opisano ravnanje – profiliranje ljudi le na podlagi nacionalne pripadnosti, onemogočanje dostopa do postopka mednarodne zaščite in podobno – po oceni varuha človekovih pravic RS ne bi zadostilo varstvu človekovih pravic po ženevski konvenciji o statusu beguncev. Varuh je že v lanskem letu pridobil nekatere informacije o profiliranju ljudi na meji, s čimer smo seznanili ministrstvo za notranje zadeve in zahtevali pojasnila. MNZ nam je pojasnilo, da vsakogar, ki pride na mejo, obravnavajo individualno in na podlagi ugotovitev ocenijo, ali gre za prosilce za mednarodno zaščito, nevračljive migrante ali nezakonite migrante. Ob monitoringih (nadzornih obiskih, op.p.), ki smo jih na terenu izvajali sami, tovrstnim praksam sicer nismo bili priča. Prav tako nas UNHCR ni nikdar obvestil o tem, da bi policija njihovim predstavnikom preprečevala obveščanje beguncev. Varuh je v preteklosti pri opravljanju svojih monitoringov upošteval tudi določene informacije, ki so mu jih posredovale nevladne organizacije. Pri tem je (bilo) nekatere njihove navedbe praktično nemogoče preveriti do te mere, da bi lahko nanje oprli zaključke varuha. Iz navedb je bilo namreč težko izluščiti konkretne storilce očitanih dejanj. Na načelni ravni pa varuh ocenjuje, da lahko skrb povzroča že zgolj navajanje domnevnega kršenja pravic beguncev, in zato svoj poziv naslavlja na vse, ki sprejemajo begunce, da pri svojem delu dosledno spoštujejo mednarodne standarde varovanja pravic ljudi, posebej če so na begu, ter sprejeme izvajajo z največjo občutljivostjo. Nesporazumi nikakor ne smejo biti razlog za zavrnitev tistih, ki iščejo zavetje, niti morebitne parcialne odločitve posameznikov.«

Odziv UNHCR: »Primerov zaradi pomanjkanja informacij ne moremo ne potrditi ne zanikati. UNHCR se sedaj prilagaja novemu kontekstu delovanja, kjer posebno pozornost posvečamo zaščiti prosilcev za azil in beguncem, ki so nastanjeni v Sloveniji. Pri tem še posebej opozarjamo na primerno zaščito najbolj ranljivih skupin, kot so otroci brez spremstva, ločeni otroci ter ženske.«

»Velika večina ljudi, ki danes prihajajo v Evropo, prihaja z območij konflikta. Pomembno je, da dobijo priložnost zaprositi za mednarodno zaščito. Torej bi UNHCR moral imeti dostop do njih. S slovensko vlado se pogovarjamo o tem. (...) Na splošno menim, da ljudje ne dobijo dovolj informacij. (...) Skrbi nas za zavrnjene ljudi. Ni vedno jasno, na podlagi česa so jih zavrnili, še posebej če gre za ljudi, ki prihajajo iz držav kot Sirija, Irak ali Afganistan.«

(Regionalna predstavnica UNHCR za Srednjo Evropo Montserrat Feixas Vihe v izjavi za Val 202, potem ko je obiskala begunski center v Dobovi.)

* Vodstvo ministrstva za notranje zadeve, pod katerega spada policija, je bilo s postopki in potencialnimi kršitvami mednarodnega ter domačega prava seznanjeno (najkasneje) 24. februarja 2016.