Sporočilo je jasno.
»Vi v Evropo tukaj ne pridete.«
Rezultat je sijajen. Na makedonski strani meje je veliko taborišče z urejenimi ulicami med belimi šotori z vso medicinsko in podporno infrastrukturo. Na šotorih z lepimi modrimi črkami piše, da je taborišče zgradil Visoki komisariat za begunce Združenih narodov. Dva nova zvočnika na drogu opozarjata, da so begunci pod zaščito, da je v bližini šotor s fotokopirnimi stroji in skenerji, v katerem lahko uredijo dokumentacijo, da so v njem pravni svetovalci, nedaleč stran zdravstvena služba in šotor za pomoč otrokom v stiski. Povsod je tudi dostop do brezžičnega interneta, tla so posuta z belim prodom, da se čevlji ne umažejo od blata. To je zgledna evropska institucija. Sprejeme lahko 1000 beguncev in jih disciplinirano pošlje naprej.
V makedonskem taborišču ni skoraj nikogar. Trije otroci so posedali pred enim šotorom, vse drugo je bilo prazno.
Brezhibno delujoča in popolnoma prazna institucija, v kateri deluje policija petih članic Evropske unije pod modrim vodstvom makedonske policije, ki skozi žico spusti štiristo ljudi na dan, včasih pa nikogar. Na grški strani so polna taborišča in samo Grki. Do tja vodi kilometer dolg, z bodečo žico obdan koridor, ki so ga buldožerji makedonske vojske ravnali in utrjevali. Tik ob ozkih vratih je bil parkiran kot lokomotiva velik oklepni vodni top. Ob njem vozijo oklepna vozila z naperjenimi strojnicami.
Na drugi strani se je v Grčiji delal mrak. Tudi tam je bilo nekaj belih šotorov UNHCR in veliki šotori MSF. Tal se ni videlo, ker so jih prekrivale noge na tisoče ljudi, ki so se gnetli ob žici. Med belimi šotori so se namnožili pisani športni šotori vseh barv, ki so silili proti žici. V taborišču komisariata za begunce je prostor za tisoč petsto ljudi. Tam jih je vsaj tri tisoč. Na vse strani pa se razteza še neskončno improvizirano šotorišče na tisoče šotorov, v vsakem pa spijo vsaj trije ali štirje ljudje. Nad taborišče se dviga dim ognjev, ob katerih se grejejo družine. Moški in ženske v okolici nabirajo drva, šotore so ogradili s kamenjem, da jih veter ne odnese, razprostrli so vrvi, da sušijo perilo in pobirajo odeje, ki so se čez dan zračile na šotorih. Dva brivca sta po dveh tednih čakanja med šotori strigla in urejala frizure, otroci so prodajali po eno cigareto. Prišli so iz Damaska, ki ima milijon prebivalcev, in iz dvomilijonskega Alepa, iz mest, v katerih so živeli v stolpnicah in kupovali hrano v supermarketih. Tukaj dva dni ali dva tedna stojijo v vrstah pred šotori, kjer urejajo dokumente, v vrstah za hrano in v vrstah za zdravnika. Begunci so ustavljeni na schengenski meji na ozemlju Evropske unije brez vseh pravic. Problem je rešen. Slovenija nima kaj skrbeti.
