Ko tujec oziroma migrant nezakonito prestopi državno mejo in ne zaprosi za azil, ga lahko država odstrani s svojega ozemlja. Če je pri tem storil kaznivo dejanje – v Sloveniji denimo, če je imel ponarejene dokumente –, pa mu v skladu z najnovejšo odločitvijo Sodišča Evropske unije v Luksemburgu država ne sme izreči zaporne kazni in pred tem odrediti pripora oziroma pridržanja. Namesto tega je treba izpeljati postopek prostovoljnega vračanja v državo, iz katere je tujec prispel. Le kadar prostovoljno vračanje ne uspe, lahko država uporabi težje ukrepe, ki pa ne smejo biti »pretirani in ne smejo ogroziti življenja te osebe«.
Poseben razlog – ščitenje Evropske unije
Luksemburško sodišče je odločalo v primeru Seline Affum, državljanke Gane, ki je skušala s ponarejenimi belgijskimi dokumenti iz Francije vstopiti v Veliko Britanijo. Vendar je sodišče za takšno odločitev izpostavilo poseben razlog – ki služi državam. »Države članice ne morejo dovoliti, da bi bili državljani tretjih držav zaprti zgolj zato, ker so nelegalno vstopili in nelegalno prebivajo na ozemlju države članice, saj bi takšen zapor odložil vračanje osebe v državo, iz katere je vstopila, in bi s tem spodkopaval evropsko direktivo o vračanju,« je v posebnem sporočilu za javnost razložilo sodišče.
Zagovorniki človekovih pravic so bili z odločitvijo kljub temu zadovoljni. »Odločitev je skladna z mednarodnimi standardi in razumevanjem tega, kdaj je odvzem prostosti legitimen in pravilno odmerjen,« so sporočili iz Mednarodne organizacije za migracije (IOM). Spomnili pa so, da večina držav tako in tako nelegalnih migrantov ne kaznuje z zaporom, temveč jim prostost odvzame v administrativnem postopku. »Sodba sodišča je pomembna, saj pošilja jasen signal, da je treba število odvzemov prostosti zmanjšati in da mora biti to uporabljeno le kot skrajen ukrep,« je za BBC povedal predstavnik IOM Leonard Doyle.
Postojna kot zapor
V Sloveniji včeraj od pristojnih nismo mogli dobiti podatkov o tem, koliko tujcev, ki so nelegalno vstopili in pri tem storili kaznivo dejanje, je bilo vključenih v kazenske postopke. Prav tako ne, ali so (bili) kateri od njih doslej že zaprti. Dejstvo pa je, da mnogo tujcev konča v postojnskem centru za tujce, ki funkcionira kot zapor. Nekateri tam mesece dolgo čakajo na nadaljnjo odločitev oblasti in pri tem – četudi niso storili nobenega kaznivega dejanja – trpijo posledice dolgotrajnega ujetništva, ki po mnenju poznavalcev mejijo na psihično mučenje. Zagovornik migrantov Matevž Krivic opozarja, da so »ta 'pridržanja' v Postojni problematična, kadar so izrečena le kot 'nastanitev v centru za tujce' in ne kot 'strožji policijski nadzor'«. Krivic pravi, da bi tako »nastanjenim« država morala omogočati svobodo gibanja, vsaj podnevi, v resnici pa gre za odvzem svobode.
V zvezi s tem se je lani septembra oglasilo tudi slovensko upravno sodišče, ki je obravnavalo primer tujca, ki je bil v Postojni pridržan »pet mesecev in dvanajst dni«, preden je sploh prišlo do prvega preizkusa na sodišču, ali je pridržanje upravičeno. Upravno sodišče je menilo, da je podaljševanje pridržanja pod vprašajem in da bi bilo najdaljše še dopustno obdobje za odločanje sodišča največ tri dni po začetku pridržanja. Zato je upravno sodišče menilo, da je zakon o tujcih, ki ureja to področje, v nasprotju z ustavo in je ustavnemu sodišču predlagalo, da relevantni člen tega zakona razveljavi ter državnemu zboru naloži, naj zakon spremeni. Ustavno sodišče pa je zahtevo iz procesnih razlogov zavrglo in se do nje ni vsebinsko opredeljevalo, četudi bi se lahko.
Po podatkih Saše Zagorca in Katarine Podlogar z Inštituta za pravno raziskovanje, izobraževanje in svetovanje se sicer policija v več primerih odloča za to, da osebe, ki jih namerava vračati, na izvršitev deportacije počakajo na prostosti. Raziskava Zagorca in Podlogarjeve je lani nastala v okviru projekta EU, ki spodbuja druge oblike namestitve tujcev, ki čakajo na deportacijo, namesto pridržanja.
