Atletika in plavanje sta osrednji zvezdniški individualni panogi vsakih iger. V teh dveh športih nastopajo največji svetovni asi, kot sta Michael Phelps ali Bolt, tu potekajo najbolj spektakularni obračuni in nastajajo zgodovinski dosežki. Zato na vsaki olimpijadi eden od teh dveh športov zaznamuje prvo polovico iger, drugi pa drugo. Znotraj obeh športov pa tako imenovani stotici praviloma dajeta največja imena in najslavnejše zmagovalce, recimo Johnnyja Weismullerja, Dona Schollandra, Marka Spitza, Matta Biondija, Aleksandra Popova ali Pietra van den Hoogenbanda v plavanju ali pa Jesseja Owensa, Jima Hinesa, Carla Lewisa, Linforda Christieja ali Bolta v atletiki (no, še Phelpsa lahko pogojno dodamo tu kot serijskega zmagovalca v prostih ali mešanih ameriških štafetah na stotici).
Kaj dela stotico tako spektakularno? V atletiki zanesljivo dramatika: ko pred startom ves stadion utihne kot ob minuti molka, ko tekmovalci ne smejo niti za stotinko zamuditi ali prehitro startati in ko mora tudi gledalec tistih deset sekund obsedeti kot vkopan pred TV-ekranom, da ne zamudi niti desetinke teka. Ta kratkost razdalje je dala doslej tudi nekaj najbolj epskih dvobojev, pričakovanja okoli njih pa so se stopnjevala že tedne pred začetkom iger – to velja tudi za letošnji obračun Bolta in Justina Gatlina, čeprav ga je prvi na koncu dobil skorajda s sprehodom.
In kje je v teh epskih trenutkih vsake olimpijade Slovenija? Nimamo ne genetskih dispozicij, ne tradicije, ne infrastrukture in ne znanja, da bi se lahko tem spektaklom vsaj približali. Že vsakič, ko bomo vsaj na ravni evropskih tekmovanjih blizu vrhu, bomo dosegli maksimum. Največ, na kar lahko v takih zgodovinskih dnevih kot včeraj upamo, je verjetno to, da bi v finalnem teku olimpijade na 400 metrov, kjer bi spet kak van Niekerk z vrha sklatil tako tekočo konkurenco kot svetovnega rekorderja a la Johnson, nastopil tudi naš Luka Janežič.
